Poenostavitev pogodbe o zaposlitvi in ppobuda za zajezitev sive ekonomije

V odgovoru na vašo pobudo, vezano na poenostavitev pogodbe o zaposlitvi in na sivo ekonomijo, vam v okviru pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve posredujemo naslednje stališče.  

Poenostavitev pogodbe o zaposlitvi:
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006-ZZZPB-F, 46/2007-OdlUS, 103/2007, 45/2008-ZArb, 83/2009-OdlUS, v nadaljevanju ZDR) izhaja iz načela, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema, ki je dopustna le v taksativno naštetih primerih pod predpisanimi pogoji. Iz primerov, ki jih našteva 52. člen ZDR, izhaja, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna takrat, ko gre za opravljanje dela, ki je začasne narave, pri katerem je mogoče vnaprej opredeliti njegovo trajanje. Obravnava zaposlitve za določen čas kot oblike dela, ki ni povsem enakovredna zaposlovanju za nedoločen čas in se določa kot izjemo izhaja tudi iz mednarodnih dokumentov, sprejetih v okviru MOD, Sveta Evrope in EU. Ob tem je treba posebej opozoriti, da Konvencija MOD št. 158 tudi izrecno zavezuje, da se predvidi ustrezno varstvo pred sklepanjem pogodb o delu za določen čas, katerih namen je izogniti se varstvu po tej konvenciji. Tudi socialni partnerji na evropski ravni so v Okvirnem sporazumu o delu za določen čas, ki je uveljavljen z Direktivo o delu za določen čas, kot pravo EU, izhajali iz zavedanja »da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja med delavci in delodajalci. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa v nekaterih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev pa tudi delavcev.« Upoštevaje navedeno menimo, da ni utemeljenih razlogov, da bi se opustilo zakonsko pravilo zaposlovanja za nedoločen čas.

Glede možnosti zaposlovanja za krajši delovni čas od polnega pa pojasnjujemo, da ZDR omogoča tako obliko zaposlitve in sicer je pri tej pogodbi dogovorjeni delovni čas krajši od tistega, ki je določen kot polni delovni čas, ki velja pri delodajalcu (64. člen ZDR). V praksi najpogostejša oblika je polovični delovni čas, vendar ni pravnih ovir, da se ne bi oseba zaposlila tudi za drugačen krajši delovni čas, da je le krajši od polnega. Obstaja tudi možnost sklenitve več zaposlitev s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih, tako da se skupaj doseže polni delovni čas.

Siva ekonomija:
Siva ekonomija je pojav, ki ga najdemo v vseh državah, v vseh gospodarstvih in v vseh političnih sistemih. Njeni negativni vplivi so občutni tako za delodajalce kot delojemalce kot tudi za državo, socialno zavarovanje, premoženje ter varnost ljudi in okolja. Siva ekonomija med drugim  vpliva na izpad davčnih prihodkov, izpad prispevkov za socialno zavarovanje, na neupravičeno uveljavljanje socialnih pomoči, na višje davčno in dajatveno breme za podjetja in delavce, ki delajo legalno.

V Republiki Sloveniji je sive ekonomije precej, saj njen delež po različnih ocenah predstavlja med 17 in 25 % BDP. Glede na to, da sta delo in zaposlovanje na črno navzoča v mnogih panogah in okoljih, je Vlada RS sprejela ukrepe za učinkovito odkrivanje in preprečevanje teh dveh pojavov ter odpravo njunih negativnih posledic. Na obseg in moč sive ekonomije v Sloveniji v zadnjih letih nenehno  opozarjajo različne študije in analize ter različne organizacije.  

Pravna podlaga na področju dela in zaposlovanja na črno je Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. list RS, št. 118/06, 29/2010, v nadaljevanju: zakon). V zakonu je v 3. členu jasno navedeno, kaj se šteje za delo na črno, in sicer:

–    » (1) Za delo na črno se šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela v naslednjih primerih:
– če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti,
-če podjetnik opravlja dejavnost, katere nima vpisane v ustrezen register, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti,
– če pravna oseba ali podjetnik opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti,
– če tuje podjetje ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji prek podružnic ali opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja,
– če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen kot to določa ta ali drugi zakoni.«

Delo in zaposlovanje na črno lahko ogrozi temelje socialne države in onemogoči oziroma bistveno zmanjša obseg določenih javnih storitev, ki jih sedaj dojemamo kot samoumevne, kot so npr.  brezplačno šolstvo, zdravstvene storitve, dopust za nego otroka, socialna pomoč in pomoč brezposelnim, ter druge javne storitve kot npr. knjižnice, javni vrtci, itd. Plačevanja davkov in prispevkov omogoča posameznikom dostopnost do zgoraj navedenih javnih storitev.

Tudi z vidika gospodarstva je delo in zaposlovanje na črno izredno problematično, saj povzroča nelojalno konkurenco na trgu. Gospodarske družbe in samostojni podjetniki, ki opravljajo dejavnost v skladu s predpisi, ne morejo konkurirati tistim, ki delajo na črno, saj lahko le-ti ponudijo strankam bistveno nižje cene, ki niso obremenjene s prispevki in davki. Vendar po drugi strani ponujajo storitev brez garancije in brez zavarovanj. Potrošniki pa tudi nimajo pravico do uveljavljanja odškodninskih in garancijskih zahtevkov.

Sedanja zakonska ureditev omogoča tudi nekatere druge oblike dela, ki ne sodijo med delo na črno. Zakon tako določa izjeme, ki se ne glede na določbe 3. člena zakona ne štejejo za delo na črno, in sicer medsebojna sosedska pomoč, delo v lastni režiji, nujno delo, humanitarno, karitativno, prostovoljno in dobrodelno delo po tem zakonu in po drugih predpisih ter osebno dopolnilno delo.

Podanemu predlogu  glede plačila davščin glede na navedeno torej ni možno slediti.

Zakon o malem delu, ki ga je pripravilo MDDSZ, je bil na referendumu dne 10. aprila 2011 zavrnjen, zato ni stopil v veljavo. V njem so bile rešitve, ki bi na nov, boljši način uredile način dela in pogoje dela  študentov, upokojencev in drugih državljanov, ki bi skladno z zakonom lahko opravljali malo delo. Zato trditev, da zakon ne ustreza realnemu življenju, ne drži, ker zakona o tem ni.

Res pa pojem malega dela vsebuje Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. list RS, št. 12/07, 29/10). Zakon je z  institutom malega dela v 12.b členu dal pravno podlago za delo osebam, ki niso v delovnem razmerju s polnim delovnim časom ali ne opravljajo samostojne dejavnosti ali ne prejemajo pokojnine. V postopku priprave in uskladitve navodil oz. podzakonskih aktov po sprejemu zakona se je izkazalo, da omenjen člen zakona premalo natančno določa pravice in postopke izvedbe, zato je v obliki kot je zapisan, zelo težko izvedljiv. Navodila, ki naj bi jih izdalo ministrstvo, namreč lahko urejajo zgolj tehnično izvedbo določbe člena, ne smejo pa urejati pravic in postopkov, saj sicer presežejo pooblastila zakona.

Navedena zakonska novela sicer ni izrecno odložila izvajanja določb 12. b člena do izdaje navodila in obrazcev, vendar pa v praksi ni mogoče opraviti prijave v socialno zavarovanje na podlagi pogodbe o mali zaposlitvi, kot zahteva 12. b člen novele zakona. Zadrega v zvezi s tem bo odpravljena ob naslednjih spremembah zakona.