Predlog za spremembo inslovenčne zakonodaje

Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo (MPJU):

Odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja, ki je bil razrešen iz stečajnega postopka s sklepom sodišča da VRNE SREDSTVA V STEČAJNO MASO, KI JIH JE PREJEL KOT NAGRADO ZA ''DELO".

Odškodninska odgovornost upravitelja na eni strani in upraviteljeva nagrada za njegovo delo sta glede njunih značilnosti dva popolnoma različna pravna instituta in ju zato ne gre zamenjevati. Oba pravna instituta sta že urejena v veljavnem Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Odškodninska odgovornost upravitelja oziroma  njegova odgovornost za škodo upnikom, ki jim jo povzroči s kršitvijo  svojih obveznosti, je urejena v 102. členu ZFPPIPP. Upraviteljeva nagrada kot plačilo za njegovo delo je urejena v 103. in 104. členu ZFPPIPP. Upravitelj po tretjem odstavku 104. člena ZFPPIPP nima pravice do nagrade, če je razrešen zaradi kršitve svojih obveznosti.

Odškodninsko odgovornost razpravljajoče sodnice ali sodnika v stečajnem postopku zaradi POTRDITVE PROTIPRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA UPRAVITELJA v sklepih sodišča (preprečitev korupcije in odvzem imunitete ).

Predlog je v nasprotju 134. členom Ustave RS (glejte tudi sklep II Cp 3736/2007 Višjega sodišča v Ljubljani ter tudi: dr. Deisinger Mitja, komentar 134. člena Ustave Republike Slovenije, v: Komentar Ustave Republike Slovenije – Dopolnitev A, ur.: prof. dr. Šturm Lovro, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 1300-1301), ki zagotavlja sodniško imuniteto. Sodniško imuniteto ureja Ustava Republike Slovenije 134. členu. V prvem odstavku določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. V drugem odstavku pa je določeno, da sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Imuniteto razvrščamo na materialno in procesno, absolutno in relativno, poklicno in nepoklicno. Sodniška imuniteta je poklicne narave. Z njo se varuje pravna varnost in neodvisnost sodnikov pri opravljanju njihove funkcije, zlasti pred možnimi arbitrarnimi postopki izvršilnih organov, pa tudi pred neutemeljenim preganjanjem s strani posameznikov. S sodniško imuniteto se zagotavlja svobodno in nepristransko odločanje sodnikov. Sodniška imuniteta je materialna (prvi odstavek 134. člena Ustave Republike Slovenije) in procesna (drugi odstavek 134. člena Ustave Republike Slovenije). Po prvem odstavku je absolutno izključena odgovornost nosilca sodniške funkcije za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču - to pa ni le končna odločitev temveč celota procesnih in materialnopravnih odločitev, ki je pripeljala do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku. Materialna imuniteta torej izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

V skladu s 25. členom Ustave Republike Slovenije je med drugim tudi proti odločitvam sodišč, vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Kar zadeva pravico do odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa je izplačilo denarne odškodnine po načelu objektivne (!) odgovornosti države urejeno v okviru »pravičnega zadoščenja« po 15. členu v zvezi s 16. členom Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO).

Vključitev v novo zakonodajo možnost, da SODIŠČE, KI VODI STEČAJNI POSTOPEK, ODŠKODNINSKO KAZNUJE STEČAJNEGA UPRAVITELJA ZA NESPOŠTOVANJE STEČAJNEGA ZAKONA IN OŠKODOVANJA UPNIKOV V POSTOPKU in ne, da je po sedaj veljavnem zakonu odškodninski zahtevek za oškodovanje upnika NOV POSTOPEK PRED DRUGIM (pristojnim) sodiščem (netransparentnost in zavlačevanje postopka ).

Primarno je treba opozoriti, da predlog pravno nedosledno enači odškodninsko odgovornost s kaznovanjem – ta pravna nedoslednost pa se pojavlja tudi pri nekaterih predlogih na drugih mestih.

Odškodninska odgovornost je odraz t.im civilne sankcije in ne kazenskega sankcioniranja. Skupna značilnost civilnih sankcij, po katerih se te razlikujejo od kazenskopravnih sankcij (sankcij za kazniva dejanja in prekrške), je, da vedno posegajo samo v premoženje kršitelja, in ne v njegovo osebnost (kot pri zaporni kazni). Za civilne sankcije je tudi značilno, da so določene v korist drugega udeleženca obligacijskega razmerja (v tem primeru upnikov), ki v razmerju do odgovorne osebe (upravitelja) pridobi pravico (pravno možnost) zahtevati vedenje in ravnanje, ki je vsebina civilne sankcije. Namen odškodninske odgovornosti ni kaznovanje odgovorne osebe (upravitelja), temveč vzpostavitev prvotnega stanja; če je nastala škoda, je namen odškodninske odgovornosti, povrnitev škode oškodovancu (upnikom).

Predlog, da bi isti sodnik, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, odločal tudi v pravdnih postopkih o zadevah odškodninske odgovornosti upravitelja za škodo upnikom, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti, ni primeren:
- saj morajo upniki svoje upravičenje do povračila škode zahtevati sami oziroma z drugimi besedami: namesto njih je ne more zahtevati oziroma je s sankcioniranjem upravitelja uveljavljati sodnik, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, on ni stranka sodnega postopka;
- ker bi upravitelju lahko bilo v primerih, ko bi že sodnik, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, zaznal upraviteljeve kršitve, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije onemogočeno, da o ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti sodi neodvisno in nepristransko sodišče (glejte prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije),
- ker bi zavlekel čas vodenja postopka zaradi insolventnosti, kar mora biti primarni interes stranke postopka zaradi inasolventnosti.

Da sodišče izvaja nadzor nad stečajnimi upravitelji in je tudi odškodninsko odgovorno upnikom za nepravilnosti sodnika v stečajnem postopku.

Glejte odgovor k drugemu predlogu.

Da ob pritožbi upnika v stečajnem postopku odloča stečajni senat treh sodnikov in dva zunanja (lahko tudi študentje 4 letnika prava - pridobivanje izkušenj) neodvisna člana senata. Odločitev se reši v 15 dneh, stečajnega upravitelja pa se pozove, da se v roku treh delovnih dni izjasni o vloženi pritožbi na njegovo delo. Če se ne, je priznal krivdo in sodišče - senat postopa po kazenskem (odškodninskem postopku).

V postopku zaradi insolventnosti je že po veljavnem četrtem odstavku 128. člena ZFPPIPP za odločanje o pritožbi proti sklepu predpisano senatno sojenje. O pritožbi odloča senat treh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani (glej tudi četrti odstavek 52. člena ZFPPIPP). Že po veljavnem 125. členu ZFPPIPP mora višje sodišče o pritožbi proti sklepu odločiti hitro, in sicer v pritožbi proti sklepu o začetku postopka zaradi insolventnosti v 15 dneh, o drugi pritožbi pa v enem mesecu.Izvrševanje sodne oblasti oziroma odločanje (sojenje) o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah posameznikov je po drugem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije zaupano sodnikom (in ne sme biti zaupano npr. študentom prava).

Odločanje o nadzorstveni pritožbi se prepusti višjemu sodišču (ne okrožnemu, kjer so vsi ''domači'') v roku 15 dni od zahteve.

Predlog glede sprememb ZVPSBNO, da naj odločajo o nadzorstvenih pritožbah višja sodišča, ni sprejemljiv. Predsedniki okrožnih sodišč so "popolni" predsedniki sodišč, imenovani za vodenje sodne uprave, so pristojni za odločanje, imajo sodno oblast in so za njeno izvrševanje tudi odgovorni. In ni možno šteti, da so sodišča druge stopnje boljša za odločanje na prvi stopnji, konec koncev odločajo o pritožbah glede neugoditev rokovnih predlogov, torej odločajo na drugi stopnji. Ne samo okrožna sodišča, tudi okrajna sodišča so sodišča prve stopnje, višja sodišča pa so sodišča druge stopnje. Odločanje o nadzorstveni pritožbi tako, da bi zadeva šla na drugo stopnjo že pri sami nadzorstveni pritožbi, pa čeprav je "izvirna sodna zadeva" obravnavana na prvi sodni stopnji, bi bilo tudi neekonomično, pomenilo bi, da spis potuje s pristojnega sodišča na drugo sodišče, ali pa da mora predsednik višjega sodišča komunicirati posebej s sodnikom sodišča prve stopnje in tako po možnosti še omogoči kontaminacijo naknadnega (drugega) sodnega odločanja o izvrini sodni zadevi (ko se bo odločalo o pritožbi kot o rednem pravnem sredstvu glede sodb prve stopnje). Tovrstne presoje o kontaminaciji sodnikov na splošno (tudi predsedniki sodišč so sodniki) so že znane iz sodne presoje Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Odločanje o rokovnem predlogu se dodeli vrhovnemu sodišču in ne višjemu kakor je doslej v roku 15 dni od zahteve.

Glejte odgovor k prejšnjemu predlogu. Pri tem pa še opozarjamo, da bi bila potrebna še dodatna neprimerna in neekonomična ureditev v primeru, če je rokovni predlog vložen na Vrhovno sodišče RS, ali naj potem po tem vzorcu o rokovnih predlogih glede zavlačevanja sodnih postopkov na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije, pa čeprav je prizadevanje Republike Slovenije že vsaj od leta 2007, da se Ustavnega sodišča Republike Slovenije več ne obremenjuje z dodatnimi pristojnostmi. In v nekaterih sicer zelo redkih zadevah tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča samo tako na prvi kot na drugi stopnji (npr. volilni spori po 12. členu Zakona o upravnem sporu). S tega vidika je dokaj jasno, da je treba spoštovati posebno specifiko oziroma vlogo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Možnost odvzema imunitete razpravljajočemu sodniku ob uvedbi nadzorstvene pritožbe, ki jo določi stečajni senat ( 3+2 neodvisna člana).

Predlog je nejasen. če pa morda pomeni, da naj bi že sama uvedba postopka obravnavanja nadzorstvene pritožbe pomenila, da se stečajnemu sodniku odvzame imuniteta, to predstavlja očitni protiustavni avtomatizem. Kajti konec koncev, nadzorstvena pritožba ni nujno vedno uperjena zoper nedelovanje konkretnega sodnika, lahko je uperjena zoper nedelovanje sodišča (odsotnosti sodnikov in zadevo prevzame nov sodnik/sodnica), ali celo nedelovanje zakonodajalca. In ni jasno, kaj naj bi predlagani avtomatizem zasledoval, kateri cilj naj bi se dosegel. In iz navedenega izhaja, da niti ne gre za odločitev o utemeljenosti nadzorstvene pritožbe, ampak za čisto diskrecijo predlaganega drugačnega senata, ki niti ni v celoti sodni senat, ta diskrecija pa je že sama po sebi tudi v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Glejte delno tudi odgovor k drugemu predlogu.

Da ima stečajni upravitelj minimalno dve leti izkušenj na področju stečajev kot ''pripravnik'' pred izdajo dovoljenja za samostojno opravljanje funkcije stečajnega upravitelja na predlog ministra za pravosodje in javno upravo.

Upravitelj mora za pridobitev dovoljenja opraviti zahteven strokovni izpit (glej drugi odstavek 108. člena ZFPPIPP). To pomeni, da dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja lahko pridobi samo oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje in izkušnje za opravljanje te funkcije, in da je vsak, ki tako dovoljenje ima, ustrezno usposobljen za opravljanje teh nalog. Če po presoji sodišča posamezni upravitelj ni zadosti usposobljen oziroma svojih nalog ne opravlja vestno in skrbno, mora sodišče upravitelja razrešiti in zahtevati, da se mu odvzame dovoljenje za opravljanje te funkcije (glej 118. in 119. člen ZFPPIPP). Z novelo ZFPPIPP-C je bila ureditev dopolnjena tudi tako, da po četrtem odstavku 116. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku nad gospodarsko družbo, ki je po 55. členu Zakona o gospodarskih družbah velika družba, lahko imenovana samo oseba, ki je pred imenovanjem najmanj dve leti opravljala naloge in pristojnosti upravitelja.