Oddajte pobudo

Izdaja nultih računov

Področje: Finance
Pristojni organi: MF, MZ
  • 27. 01. 2016Pobuda objavljena
  • 27. 01. 2016Pobuda posredovana v odziv

Pobuda

Na vas se obračam v zvezi z izdajo nultih računov v zdravstvu.
Kot zdravnik vidim težavo v tem, da izdani račun na noben način ne more ustrezati dejanskemu stanju. Plačilo zdravstvenim ustanovam je v pavšalnem znesku (izplačevano večinoma na kvartale) in vezano na "količnike". Slednji so (pri splošnih zdravnikih) seštevek tako opredeljenih pacientov kot števila pregledov in drugih storitev. Večina nas število količnikov močno presega, vsekakor pa niti teoretično ni mogoče, da bi nekdo opravil storitve za točno določeno število količnikov.

Pravilen izračun "cene storitve" je torej možen šele ob zaključku, nikakor pa ne sproti; vsak sproti izdan račun bo vseboval napačne podatke in kot tak lahko pomeni kršitev po 1. odstavku 235. člena Kazenskega zakonika.

Imam še vsaj dva pomisleka.

Prvi je, da tovrsten račun daje napačno sporočilo uporabniku storitve, da je (čeprav s par evri zelo podcenjena) storitev dejansko plačana in da več pregledov pomeni več denarja, kar seveda ne drži. Večjim javnim zavodom (večjo) izgubo država sicer dokapitalizira, zasebnikom koncesionarjem pa ne. Ko sredstva porabim, pač delam do konca leta zastonj (oziroma na svoje stroške, saj recimo uporabljam komercialni referenčni laboratorij Adrialab, ki zastonj seveda ne naredi nič).

Drugi pomislek je, da bi bil saldo fiktivnih računov na koncu leta znatno višji od dejanko prejete koncesijske vsote in bi lahko FURS zahteval, da za prikazano razliko plačam davek na dobiček (karikiram do skrajnosti, ampak ko se enkrat gremo nebuloze, zdravorazumskih omejitev več ni).

Verjetno bi ob tehtnem razmisleku našel še kakšen pomislek.

Odgovor pristojnega organa

Odziv Ministrstva za finance:

Izvajalci zdravstvenih storitev skladno z definicijo davčnih zavezanec po Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 -UPB3, 18/11,78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 95/15, v nadaljevanju ZDDV-1) so v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev oproščeni plačevanja DDV v skladu z 42. členom ZDDV-1. Pogoji za oprostitev so natančneje pojasnjeni v 60. do 62. ter 70. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. V skladu z 81. členom ZDDV-1 morajo davčni zavezanci izdati račun za vsako obdavčeno ali oproščeno dobavo ne glede na to, kdo je plačnik. Navedeno pomeni, da morajo davčni zavezanci naročniku izdati račun za opravljeno zdravstveno storitev tudi v primeru, če je storitev plačana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Cena zdravstvenih storitev je za zavarovance določena v nižjem znesku in za večino zdravstvenih storitev tudi dostopna v elektronski zbirki podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V zvezi s plačili, ki se izvajalcem zdravstvenih storitev zagotavljajo v pavšalnem znesku, je prav tako potrebno izdati račun pacientom, vendar le za storitve, ki so bile dejansko opravljene, račun pa se izda pacientom in ne Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki je le plačnik storitev, ne pa tudi naročnik. Obveznost prevzema računa s strani pacienta skladno z ZDDV-1 ni predpisana. Če pa pacient račun deloma ali v celoti plača z gotovino, mora pacient skladno z drugim odstavkom 12. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št. 57/15) prevzeti račun in ga zadržati neposredno po odhodu iz poslovnega prostora in ga na zahtevo predložiti pooblaščeni osebi davčnega organa ali Tržnega inšpektorata RS.

Z izdajanjem računov za zdravstvene storitve se zagotavlja večji nadzor nad pravilnostjo zaračunavanja zdravstvenih storitev tako naročnikom kot Finančni upravi RS. Naročniki zdravstvenih storitev (večinoma so to pacienti) lahko na podlagi prejetega računa preverijo, ali so na računu prikazane storitve bile njim dejansko tudi opravljene, čeprav sami niso plačniki storitev. Na ta način lahko tudi pacienti nadzorujejo porabo sredstev, ki so plačana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za njim opravljene storitve. V postopkih finančnega nadzora je bilo namreč ugotovljeno, da izvajalci zdravstvenih storitev zaračunajo Zavodu za zdravstveno zavarovanje tudi storitve, ki dejansko niso bile opravljene.