Izvršba na podlagi verodostojne listine

Odziv Ministrstva za pravosodje:

Zavedamo se, da ima lahko posamezen upnik z izvršbo na podlagi verodostojne listine dokaj slabe izkušnje v smislu učinkovitega zaključka izvršbe, kot je npr. v pobudi navedeno, »da se je večina vlog bodisi končala s stečajem dolžnika, bodisi je bila prenesena v pravdo«, do česar naj bi v praktično vseh primerih prišlo do tega predvsem zato, ker dolžnik z neresničnimi navedbami v ugovoru postopek podaljša oz. prepreči učinkovito izterjavo dolga.

Vendar pa podatki sodne statistike kažejo, da je Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL) v letu 2014 prejel 186.662 predlogov za izvršbo, pri čemer je bil zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v 10 %  vseh zadev vložen ugovor, pa še v teh 10 % zadev je bilo le 55 % takih, da jih je moral COVL predložiti v odločanje pravdnemu sodišču. Tako stanje glede ugovorov o izvršbi na podlagi verodostojne listine spremljamo že od začetka delovanja COVL leta 2008. To pomeni, da pride v veliki večini primerov z avtomatiziranim postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine upnik do izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi na razmeroma enostaven način in hitro, v povprečju v 1,8 meseca.

Po 1. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, lahko pa tudi na podlagi verodostojne listine. Izvršba na podlagi verodostojne listine predstavlja posebnost, pogojno dovoljeno izvršbo, ki je predvidena za hitro in enostavno izterjavo terjatev, vendar pa samo v primeru, kadar gre za nesporne terjatve. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (v primerjavi z izvršbo na podlagi izvršilnega naslova) namreč o upnikovi terjatvi še ni bilo odločeno. Upnik z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče šele naloži dolžniku, da plača terjatev, ter hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve. Če dolžnik ugovarja (pravočasno, popolno, obrazloženo, dovoljeno) zoper sklep o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. V tem primeru sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), kar pomeni, da se o obstoju upnikove terjatve odloča v pravdi.

Dolžnikov ugovor je obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in ki bi v primeru, če bi se izkazala za  resnična, imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja meril obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku.

Glede na to, da je statistično izvršba na podlagi verodostojne listine zelo učinkovita, ne gre razmišljati v smeri spremembe opisanega sistema. Je pa bila z namenom omejitve pavšalnih ugovorov, ki jih dolžniki podajo le zaradi zavlačevanja postopka, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/11; ZIZ-I) spremenjena ureditev predhodnih odredb tako, da so bili olajšani pogoji, pod katerimi lahko upnik po dolžnikovem pavšalnem ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine pridobi predhodno odredbo in s tem zavarovanje svoje terjatve, vendar je Ustavno sodišče RS ureditev 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ razveljavilo (odločba št. U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014).

Ustava Republike Slovenije zagotavlja pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Dolžniku v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine je to pravico nujno zagotoviti z možnostjo vložitve pravnega sredstva, saj o terjatvi še ni bilo odločeno pred sodiščem. Glede predloga, da se razmisli o možnosti, da bi bile v takih primerih zagrožene in realizirane visoke kazni, ki bi dolžnike odbijale od podobnih poslovno zavržnih dejanj, moramo pojasniti, da je sankcioniranje takšnih ravnanj zelo občutljivo vprašanje, še posebej glede na to, da gre za vprašanje izvrševanja dveh ustavnih pravic, in sicer pravice do sodnega varstva in  pravice do pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Zakonodajalec se zaveda problematike neutemeljenih in pavšalnih ugovorov, zato se je ureditev v ZIZ spreminjala vedno bolj smeri, da morajo biti ugovori obrazloženi in da mora dolžnik priložiti dokaze, s katerim utemeljuje svoj ugovor. Prav tako ima sodišče (tudi izvršilno sodišče ali pritožbeno sodišče) v primeru, ko dolžnik svojo pravico do pravnega sredstva v postopku zlorablja z namenom podaljševanja postopka, pravico takšno ravnanje dolžnika sankcionirati v skladu z 11. členom Zakona o pravdnem postopku. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi Cp 9/2012 z dne 12. 7. 2012, ko je dolžnikovo vlaganje pritožb opredelilo kot  ravnanje, ki vodi k nedopustnemu zavlačevanju postopka in obravnavanju ter pojasnjevanju enih in istih procesnih vprašanj in je potrdilo, da je višje sodišče njegovo ravnanje utemeljeno opredelilo kot zlorabo procesne pravice in jo sankcioniralo z denarno kaznijo.

Navajanje neresnic v okviru sodnega postopka je v našem sistemu že deležno tudi kazenskopravnega varstva. Kazenski zakonik tako v 284. členu ureja kaznivo dejanje krive izpovedbe, in določa, da se priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod, kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku. Seveda pa je kazenskopravno varstvo glede navajanja neresnic v okviru sodnega postopka odvisno od posameznih konkretnih okoliščin primera.