Oddajte pobudo

Pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Področje: Delovno pravno
Pristojni organi: MDDSZ
  • 17. 11. 2011Pobuda objavljena
  • 17. 11. 2011Pobuda posredovana v odziv
  • 21. 11. 2011Pobuda sprejeta in zaključena

Pobuda

V postopku pridobivanja pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je potrebno izvedensko mnenje o invalidnosti, preostali delovni zmožnosti in ustreznosti drugega delovnega, ki jih dajejo izvedenski organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Izvedenski organi po Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 118/2005), organizirani v sektorju za izvedenstvo Zavoda, so med drugimi tudi invalidske komisije I. stopnje, ki delujejo v okviru služb za izvedenstvo I. stopnje.
Začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja lahko predlaga zavarovančev osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija. Postopek je uveden, ko ZPIZ prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca ter obvezno medicinsko dokumentacijo o zavarovančevem zdravstvenem stanju in njegovi delovni zmožnosti.
Ko ZPIZ prejme zahtevo za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, začne s pridobivanjem delovne dokumentacije, ki sta jo dolžna izpolniti in posredovati zavarovanec ter njegov delodajalec oz. Zavod za zaposlovanje RS, v kolikor je zavarovanec nezaposlen. Če strokovni delavec iz uradne evidence ZPIZ ugotovi, da je zavarovanec zaposlen na drugem območju, odstopi zadevo po teritorialnem načelu enoti, ki je »krajevno pristojna« za reševanje in ta nadaljuje s postopkom zbiranja dokumentacije. Ko prispe zahtevana delovna dokumentacija, jo enota, ki jo je zbirala, odstopi nazaj na enoto, na območju katere ima zavarovanec stalno oz. dejansko prebivališče, da le ta povabi zavarovanca in delodajalca na zaslišanje zaradi podaje izvedenskega mnenja. Po podaji izvedenskega mnenja invalidska komisija odstopi zadevo nazaj »krajevno pristojni enoti« v odločitev.
Menim, da bi se temu postopku lahko izognili glede na 1. odstavek 19. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki izrecno pooblašča ministrstva, da odločajo v upravnih zadevah na območju celotne države (v konkretnem primeru Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Vendar pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4) v 253. členu določa krajevno pristojnost, in sicer govori, da »o pravicah iz zavarovanja na prvi stopnji odloča enota zavoda, na območju katere je bila oseba, ki uveljavlja pravico oziroma, od katere se izvaja pravica, nazadnje zavarovana«. Ker pa spada delo invalidskih komisij v pristojnost Sektorja za izvedenstvo, ki je organiziran na centrali zavoda, s svojo službo in njenimi invalidskimi komisijami po decentraliziranih enotah v Sloveniji, bi bil lahko postopek ocenitve (od zbiranja potrebne dokumentacije vse do vabila zavarovanca na pregled na invalidsko komisijo) potekal na enoti, kjer je bila zahteva vložena.
Predlog novega ZPIZ-a bi naj to pristojnost odpravil, vendar ni bil sprejet. Zato bi bilo to administrativno oviro vsekakor potrebno odpraviti in morda z novelo zakona odpraviti krajevno pristojnost, vsaj v delu do izdaje odločbe. Tako bi lahko enota, ki vlogo prejme, pač zaradi tega, ker zavarovanec biva na območju te enote, sprovedla ves postopek pridobivanja dokumentacije in šele po podaji izvedenskega mnenja poslala pristojni enoti v odločitev. S tem bi se izognili nepotrebnim stroškom zaradi prepošiljanja z ene enote na drugo, ne-kratkemu izgubljenemu času zaradi taistega postopka (po laičnih izračunih je čas od odprave iz glavne pisarne ene enote do sprejema pri strokovnemu delavcu, ki nadaljuje s postopkom na drugi enoti, približno 5 delovnih dni, kar znese v najboljšem primeru najmanj 15 delovnih dni zamujenega časa).
Glede na to, da smo v obdobju, ko gre reforma javnega sektorja med drugim tudi (in predvsem) v zniževanju stroškov in skrajševanju upravnih postopkov, bi bilo treba ta vmesni postopek odpraviti, saj je neracionalen v smislu stroškov in časa, torej učinkovitosti in uspešnosti delovanja javnega sektorja.
Nenazadnje in niti slučajno najmanj pomembno pa je upoštevanje vrednot, ki jih je prevzel sodobni javni sektor; ena od njih je tudi usmerjenost k uporabniku in dostopnost ter transparentnost. Konkretno v omenjenem primeru se zna zgoditi, da bo stranka npr. želela vpogledati v svojo dokumentacijo, ki pa smo jo iz Maribora poslali na Jesenice, ker je zaposlena na tistem območju. Če stranki želimo to omogočiti, imamo dve možnosti: a) jo pošljemo na Jesenice, b) jo prosimo, da pride spet čez teden dni, ko bomo (če bomo) pridobili dokumentacijo z druge enote.
Glede na navedeno smatram, da je opisani postopek samo administrativna ovira, ki povzroča nepotrebne stroške, podaljšuje čase trajanja postopkov ter nič kaj pozitivno ne vpliva na zadovoljstvo uporabnikov in na ugled javnega sektorja.

Odgovor pristojnega organa

Zavod  se  zaveda,  da  lahko obstoječi postopki za uveljavljanje pravic iz
pokojninskega  in  invalidskega  zavarovanja, predpisani z ZPIZ-1 oziroma v
drugih   zakonih,   pomenijo   v   posamičnih   primerih   za   upravičenca
administrativno   oviro.   Na   pogostejše   primere  Zavod  opozarja  tudi
predlagatelja  ob  spreminjanju  zakonodaje.  V praksi pa išče poti, kako v
času  do  ustrezne  spremembe zakonodaje vpliv takšnih ovir čim bolj omili.
Formalne ovire, do katerih prihaja pri uveljavljanju pravic iz invalidskega
zavarovanja,  o  katerih  govori poslana pobuda, je Zavod zaznal in z njimi
seznanil  tudi  predlagatelja.  V  pretežni  meri  bi  bile  odpravljene  s
spremembo  prvega  odstavka  253.  člena  ZPIZ-1. Z ZPIZ-2 so bile ustrezne
spremembe tudi dejansko izpeljane v 172. členu. Ker pa novi zakon iz znanih
razlogov ne bo veljal, se bo Zavod pri uveljavljanju pravic iz invalidskega
zavarovanja  še  naprej  posluževal že doslej uveljavljene prakse pravne in
druge  pomoči,  da  v  primeru,  ko  zavarovanec biva izven območja območne
enote,  kjer  je zavarovan oziroma, kjer je bil nazadnje zavarovan, pregled
in  podajo  izvedenskega  mnenja  ter morebitna druga relevantna dokazila s
katerimi  razpolaga  zavarovanec, zagotovi območna enota zavoda, na območju
katere  prebiva  in  nato  zbrano  dokumentacijo  odstopi pristojni območni
enoti, ki odloča o njegovih pravicah. Na ta način so administrativne ovire,
omenjene  v  pobudi,  v  dobršnem  delu  omiljene,  v  celoti pa bodo lahko
odpravljene z manj zavezujočo zakonsko ureditvijo pristojnosti za odločanje
o pravicah iz obveznega zavarovanja.