Uradne ure

Odziv Ministrstva za javno upravo:

Zahvaljujemo se vam za prispevek – predlog. Po proučitvi vsebin, v nadaljevanju sporočamo:

že kar precej časa je minilo, odkar so vsi zaposleni delali v enotnem in togem časovnem okviru. V tem času se je razvilo veliko dnevnih in tedenskih oblik delovnega časa, ki s časom postajajo vse bolj prožne. Velik delež k spremembam delovnega časa pa je prinesla tudi gospodarska kriza v Evropi v zadnjih dveh letih, na katero so se podjetja odzvala z ukrepi, vlade posameznih držav Evropske unije pa tudi s subvencijami za krajši delovni čas in drugimi shemami zaposlovanja s ciljem zmanjšanja brezposelnosti.

Prilagajanje delovnega časa pomeni odmik od tradicionalnih pogledov na enotno ureditev delovnega časa za vse zaposlene. Uvedba spremenljivega delovnega časa zahteva spremembo v razmišljanju zaposlenih in njihovih delodajalcev. Različne panoge in podjetja z različnimi organizacijskimi strukturami morajo oblikovanje delovnega časa prilagoditi svojim značilnostim, problemom in zahtevam procesa. To pomeni, da morajo dobro preučiti in analizirati dejansko stanje v podjetju in ugotoviti, ali obstaja realna možnost za uvedbo določene oblike spremenljivega delovnega časa  Podjetja iz različnih panog oblikujejo delovni čas glede na naravo in način dela znotraj podjetja. Razumljivo je, da je urejanje delovnega časa v upravi drugačno kot na primer v proizvodnem oddelku.

Zakonska podlaga za urejanje delovnega časa je navedena v Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o delovnih razmerjih Republike Slovenije, direktivah Evropske unije ter v dokumentih Mednarodne organizacije dela. Za analizo delovnopravne ureditve delovnega časa, ki velja na prostoru RS, je potrebno poznati, ne le veljavno notranjo zakonodajo v obliki zakonov in podzakonskih aktov, temveč tudi vsebino mednarodnih pogodb, direktiv, uredb, sodb in drugih aktov, ki urejajo področje delovnega časa. Delovnemu času je veliko pozornosti posvetila Mednarodna organizacija dela, ki je v okviru sprejetih konvencij, bistveno vplivala na ureditev delovnega časa v državah članicah. Starejše konvencije se nanašajo na dnevni, tedenski in letni delovni čas, njegovo razporeditev, odmore počitke, ter varstvo posebnih kategorij delavcev. Novejše konvencije se navezujejo predvsem na nove fleksibilnejše oblike urejanja delovnega časa. Konvencija št. 175 (1994) je med novejšimi konvencijami in se nanaša na delo s krajšim delovnim časom. Bistvo konvencije je zagotoviti enako varstvo na določenih področjih, kot ga uživajo delavci s polnim delovnim časom. Pomembna je tudi Konvencija št. 171 o nočnem delu, ki je bila ratificirana decembra 2013. So pa bile številne določbe konvencije že prevzete v notranjo ureditev pred ratifikacijo.

ZDR ureja definicijo delovnega časa v 141. členu: Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno po godbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Efektivni delovni čas je tudi osnova za izračun produktivnosti dela.

Uredba o delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 115/07 in 122/07 - popr.) ureja delovni čas javnih uslužbencev v organih državne uprave. Po določba te uredbe predstojnik razporedi polni delovni čas, pri čemer se upoštevajo potrebe delovnega procesa in varujejo pravice do odmorov in počitkov javnih uslužbencev. Predstojnik razporedi polni delovni čas z določitvijo premakljivega začetka in konca delovnega časa za javnega uslužbenca ali z določitvijo ure začetka in konca delovnega časa za javnega uslužbenca, ki opravlja delo, katerega narava ne omogoča izbire časa prihoda in odhoda. Če predstojnik ali druga oseba po njegovem pooblastilu posebej ne razporedi polnega delovnega časa, se šteje, da je poln delovni čas razporejen z določitvijo začetka delovnega časa med 7.30 in 9. uro in konca delovnega časa med 15.30 in 17.30 uro oziroma v petek med 14.30 in 16.30 uro.

Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06, 86/06, 32/07, 63/07, 115/07 (122/07 popr.), 31/08, 35/2009, 58/2010, 101/2010 in 81/2013, v nadaljevanju: UUP) ureja skorajda v celoti in na enem mestu poslovanje javne uprave, v razmerju do strank in notranje. Po določbah UUP je delovni čas delovnopravni institut, ki ureja razmerja med javnim uslužbencem in delodajalcem. Poslovni čas, pomeni čas poslovanja organa z drugimi organi. Uradne ure pa se nanašajo  na čas poslovanja organov javne uprave s strankami. Uradne ure v javni upravi so eden izmed ključnih elementov poslovanja s strankami v upravnih postopkih oziroma širše z uporabniki javnih storitev. Določbe UUP, ki urejajo poslovni čas in uradne ure veljajo za vse organe državne uprave in nosilce javnih pooblastil, ne pa za občinske uprave.

Uradne ure se praviloma izvajajo v okviru poslovnega časa, določijo se glede na naravo nalog delovnega področja organa in način njihovega izvrševanja ter glede na krajevne razmere in potrebe strank. Tako se v ruralnem okolju lahko določijo bolj zgodne uradne ure, celo pred začetkom poslovnega časa, saj iz prakse organov na teh območjih izhaja, da so taki krajevni običaji. Skupen obseg in razpored uradnih ur določi predstojnik z internim aktom organa, ki mora biti javno objavljen, vendar pri določanju uradnih ur, predstojnik le ni popolnoma svoboden, upoštevati mora minimalne standarde UUP. Vprašanje nabora in razporeda uradnih ur ni le organizacijsko tehnično vprašanje ampak je tudi instrument usmerjanja vlade pri delovanju države in širše javne uprave. Pri tem vlada stremi k uresničitvi svojih ciljev, med katerimi prednjačita usmeritev javne uprave k uporabnikom kot načelo javnega menedžmenta in program odprave administrativnih ovir v smislu poenostavitve poslovanja in večje dostopnosti uprave ljudem.

Nujnost prenove javne uprave je privedla do priprave krovne strategije razvoja javne uprave 2015 – 2020, ki je naravnana na učinkovitost javne uprave. Namreč tako državljani kot poslovni subjekti potrebujemo fleksibilno in odzivno javno upravo, katere poglavitna naloga je zagotavljati kakovostne, hitre dostopne in enostavne storitve državljanom, tj. servis, ki ne bo ovira, temveč bo omogočil opraviti obveznosti na enem mestu in na daljavo. V luči navedenega, bomo vključili tudi predmetne vsebine.«