Odgovor Komisija za preprečevanje korupcije:
Postopek nadzora nad premoženjskim stanjem zavezancev, določenih v prvem odstavku 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanje korupcije, vsaj v prvi fazi temelji na primerjavi podatkov o premoženju, ki ga zavezanci prijavijo komisiji, in podatkov iz uradnih evidenc. Tovrstna primerjava ima (vsaj) dva namena. Prvi namen je prima facie ugotoviti morebitno nepojasnjeno rast premoženja. Drugi namen pa je v dejstvu, da vseh podatkov v uradnih evidencah ni mogoče pridobiti; to so denimo podatki o posojilih pri družbah, ki niso banke, dana ali najeta posojila od fizičnih oseb (npr. družinskih članov, prijateljev), ali pa podatki o nepremičninah in drugih sredstvih v tujini, zato je nujno, da se transparentnost premoženja funkcionarjev zagotavlja s sporočanjem teh podatkov komisiji. Brez podatkov, ki jih komisiji sporočijo (prijavijo) zavezanci, bi bil tako nadzor nad njihovim premoženjem precej okrnjen in hkrati tudi ne bi sledil svojemu namenu.
Izpolnjevanje poročil o premoženjskem stanju za KPK
Pobuda
V zvezi z vsakoletnim posredovanjem poročil o premoženjskem stanju Komisiji za preprečevanje korupcije predlagam administrativno razbremenitev državljanov, ki so dolžni ta poročila posredovati. Neprimerno se mi zdi, da je potrebno ob vzpostavljenih uradnih evidencah (banke, register nepremičnin, register motornih vozil, durs, itd.) do katerih ima komisij vpogled te podatke še posebej s strani državljanov vpisovati v obrazec ter ga v papirni obliki pošiljati na komisijo. Predlagam torej, da organi na komisijo posredujejo samo seznam oseb, ki zapadejo v poročanje, komisija pa njihovo premoženjsko stanje preveri po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc. V kolikor bi bilo potrebno, predlagam v tej smeri še spremembo Zakona o integriteti.