Odgovor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstva za notranje zadeve:
1. Zakon o varstvu pri delu - - Izenačitev mikro podjetij s samozaposlenimi (odgovor MDDSZ)
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) (v nadaljnjem besedilu: zakon) v 55. členu opredeljuje, da je samozaposlena oseba tista oseba, ki opravlja pridobitno ali drugo poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa ne zaposluje drugih delavcev in v delovni proces ne vključuje drugih oseb (v nadaljnjem besedilu: samozaposlena oseba). Če je torej v nekem mikro podjetju zaposlen samo lastnik podjetja, ki ne zaposluje drugih delavcev in v delovni proces ne vključuje drugih oseb, se ta lastnik podjetja smatra kot samozaposlena oseba po zakonu.
Samozaposlena oseba mora oceniti tveganja. Če ugotovi, da obstajajo nevarnosti za nezgode, poklicne bolezni in bolezni, povezane z delom, mora izdelati pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja ter določiti ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Samozaposlena oseba mora pri svojem delu uporabljati sredstva za delo in osebno varovalno opremo, ki ustreza tveganjem pri delu ter predpisanim varnostnim in zdravstvenim zahtevam.
Zakon izrecno ne določa, da mora samozaposlena oseba zagotoviti periodične preglede in preskuse delovne opreme (na primer strojev), ki ne smejo biti daljši od 36 mesecev. Predstavljajo pa ti pregledi in preskusi enega od ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja samozaposlene osebe, če samozaposlena oseba preko ocene tveganja ugotovi, da pri svojem delu uporablja delovno opremo, ki jo je potrebno zaradi ustreznega vzdrževanja redno pregledovati in preskušati. Pregledi in preskusi delovne opreme se po svojem obsegu zelo razlikujejo glede na kompleksnost delovne opreme in tveganja za varnost in zdravje pri delu.
Zakon med drugim določa, da se kot delodajalec šteje tudi fizična oseba, ki s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravlja pridobitno ali drugo dejavnost.
Delodajalec mora v skladu s 5. členom zakona zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Izjava o varnosti z ocenjevanjem tveganja je eno od najpomembnejših orodij delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcev in drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (tudi družinski člani). V tej izjavi o varnosti z ocenjevanjem tveganja delodajalec izvede identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti, ugotovi, kdo od delavcev (ali drugih oseb) bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim, oceni tveganja, v kateri sta upoštevana verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic, odloči o tem, ali je tveganje sprejemljivo ter odloči o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja. Delodajalec mora tudi v primeru, da pri njemu dela opravljajo samo njegovi družinski člani, izvesti vse korake ocenjevanja tveganja in sestaviti Izjavo o varnosti. Pri obravnavanju delovnega procesa in delovnih nalog, ki se izvajajo v njegovem podjetju, mora delodajalec med drugim upoštevati tudi določene omejitve glede starosti oseb, ki za njega opravljajo določena dela. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti menimo, da za delodajalca, pri kateremu dela opravljajo samo njegovi družinski člani, ne sme biti nobenih olajšav glede zahtev in odgovornosti za varnost in zdravje pri delu. Ne moremo in ne smemo se zanesti na to, da bo lastnik podjetja tako ali tako poskrbel za varnost in zdravje pri delu svojih sorodnikov. Nenazadnje se bo z ustrezno izdelavo Izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja podrobno seznanil in poglobil v nevarnosti in tveganja, ki bi lahko ogrozile varnost in zdravje njegovih sorodnikov, ter izvedel ustrezne ukrepe.
DELNO REALIZIRANA POBUDA:
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v okviru projekta OiRA skupaj s socialnimi partnerji v novembru 2014 pripravilo brezplačno spletno orodje za ocenjevanje tveganj za varnost in zdravje pri delu za mikro in mala podjetja. Na voljo so že posamezna orodja za delo v frizerski dejavnosti, mizarskih delavnicah, cestnem transportu in za delo v pisarnah, v pripravi pa sta orodji za oceno tveganj pri čiščenju poslovnih prostorov in v gradbeništvu. Spletna orodja so namenjena predvsem mikro in malim delodajalcem, ki si oceno z njim lahko izdelajo enostavno in brezplačno, pri ocenjevanju tveganj pa lahko sodelujejo tudi delavci. Orodje delodajalcu ponudi tudi konkretne ukrepe za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu.
2. Blagajniško poslovanje (odgovor MNZ)
Na podlagi poenostavitev Zakona o plačilnem prometu /ZPlaP-UPB3/, Ur.l. RS, št. 110/2006 in Pravilnika o spremembah Pravilnika o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, Ur.l. RS, št. 141/2006 je bil realiziran ukrep Ukinitev obveznega polaganja gotovine na transakcijske račune zasebnikov. Na podlagi Enotne metodologije za merjenje stroškov in ob predpostavki da bi vsi zasebniki 5 dni na teden polagali tako kovance kot tudi bankovce na transakcijski račun, bi prihranki lahko zanašali 144 mio EUR letno.
3. Delo solastnika mikro gospodarske družbe brez zaposlenih po upokojitvi (odgovor MDDSZ)
Vsebino odziva na pobudo smo pripravili na podlagi pisnih in ustnih stališč tudi nekaterih drugih državnih organov, ki smo jih vključili v besedilo, in po proučitvi pobude v povezavi z določbami Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur.list RS, št. 12/07-UPB, 29/10, 57/12 in 21/13-ZUTD) - (v nadaljevanju ZPDZC). Podani odgovor vsebuje tudi neobvezno razlago zakonskih določil, saj ministrstvo oz. drugi organi kot upravni organi niso pristojni podajati avtentične razlage zakonskih določb.
V uvodu naj pojasnimo, da po našem mnenju statusa kmeta in lastnika mikrogospodarske družbe brez zaposlenih po upokojitvi ni možno enostavno primerjati na način, podan v pobudi oz. predlogu.
Kmetija kot kmetijsko gospodarstvo z vsem svojim nepremičnim in premičnim premoženjem, je definirana v Zakonu o kmetijstvu. To je krovni oziroma generalni zakon na področju kmetijstva. Poleg tega zakona so pomembni še drugi posebni materialnopravni predpisi, kot npr. Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o gozdovih, itd..
Če kmetijsko gospodarstvo primerjamo z mikrogospodarsko družbo, ki je urejeno skladno z Zakonom o gospodarskih družbah, lahko ugotovimo, da gre v obeh primerih za upravljanje nekega premoženja. Toda za kmeta po upokojitvi lahko ugotovimo, da mora kmetijsko gospodarstvo upravljati, ne glede na svoj status, tudi še po upokojitvi. Torej tudi v primeru, ko kmetijo prevzame mladi prevzemnik ali pride do kakšne druge oblike pravnega nasledstva, je potrebno upoštevati specialne predpise, ki urejajo področje kmetijstva. Za kmetijsko gospodarstvo mora skrbeti na takšen način, da ne prihaja do zaraščanja ali degradacije kmetijskih površin, poskrbeti mora za vzdrževalna dela in nego gozdov, spravilo lesa, za zdravstveno stanje živali in rastlin, za spoštovanje dobre kmetijske prakse in ostalo.
To pomeni, da je zaradi kmetijske panoge kot ene izmed specifičnih gospodarskih panog, vzpostavljen poseben javnopravni režim, saj gre za močan javni interes, ki se odraža v skrbi za trajnostno upravljanje z naravnimi viri, kot so zemlja, voda, les, zrak in ostale javne dobrine.
Na področju gospodarskih družb in ljudi, ki so zaposleni v teh družbah, pa velja po splošnih obligacijskih predpisih, pogodbena avtonomija strank. To pomeni, da stranke v popolnoma zasebnem interesu prosto vstopajo v različna civilnopravna razmerja, razen kadar zakon kogentno ne določa kako drugače.
Zakon o gospodarskih družbah (65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odločba US in 82/13, v nadaljevanju: ZGD-1) določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve, poslovanja gospodarskih družb, s.p., povezanih oseb, GIZ, podružnic tujih podjetij in njihovega statusnega preoblikovanja.
Določbe, ki urejajo ustanovitev in poslovanje družbe z omejeno odgovornostjo, na drugi strani ne urejajo vprašanj povezanih s pravno-formalnim urejanjem razmerij med družbo in poslovodjem, na podlagi česar bi lahko sklepali, da sklenitev pogodbe ni pogoj za opravljanje funkcije poslovodenja. Slednje je prepuščeno strankam (temeljni značilnosti obligacijskih razmerij sta ravno načelo enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij in prosto odločanje o sklepanju pogodb oziroma avtonomija volje strank). Bi pa ob tem želeli opozoriti na določbo v 5. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo, 29/10, 57/12 in 21/13-ZUTD-A), ki določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, če pravna oseba ali podjetnik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in delavca ni prijavil v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če je na črno zaposlena brezposelna oseba, se domneva, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.
Družba in poslovodja običajno skleneta delovnopravno pogodbo o zaposlitvi ali civilnopravno pogodbo o poslovodenju.
V primeru civilnopravne pogodbe o poslovodenju, ko poslovodja ni v delovnem razmerju, se za pogodbo o poslovodenju uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: OZ) o pogodbi o delu – podjemni pogodbi oziroma mandatni pogodbi - pogodbi o naročilu. Temeljna razlika med navedenima pogodbama je z vidika predmeta obveznosti izvajalca. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila (poslovodja) zavezuje naročitelju (družbi), da bo zanj opravil določene posle po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik (obligacija prizadevanja). V zameno ima prevzemnik naročila (poslovodja) pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Na drugi strani se s pogodbo o delu podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (plačilo za rezultat) (obligacija rezultata).
V enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo običajno ena oseba opravlja vse lastniške upravljavske in poslovodne funkcije. Edini družbenik je tisti, ki sam sprejema vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki v skupščini in drugače. Enoosebna družba mora imeti tudi poslovodjo. To je lahko edini družbenik ali pa katera druga oseba.
Na podlagi navedenega torej tudi pravni status upokojenega kmeta ni primerljiv s statusom upokojenca v gospodarski družbi. Ta specialna ureditev se odraža tudi na področju pokojninske in invalidske zakonodaje.
Z vidika pokojninskega sistema bi izpostavili, da se mora oseba, ki je hkrati ustanovitelj oziroma družbenik družbe in ob tem še poslovodja te družbe, vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V primeru, da nima sklenjene pogodbe o zaposlitve s kakšnim drugim delodajalcem ali sam s sabo (zadnja sprememba ZDR-ja), mora plačati polne prispevke in ne sama pavšalnega zneska.
Najnižja osnova bo po koncu prehodnega obdobja znašala 90 % povprečne letne plače.
Ta določba se začne uporabljati s 01.01.2014. V prehodnem obdobju pa veljajo naslednje osnove za plačilo prispevkov:
· v letu 2013: najnižja pokojninska osnova ( v skladu z določbo 429. člena ZPIZ-1)
· v letu 2014: minimalna plača
· v letu 2015: 65% PP
· v letu 2016: 70% PP
· v letu 2017: 75% PP
· v letu 2018: 80% PP
· v letu 2019: 85% PP
· v letu 2020: 90% PP
Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da oseba, ki je tako poslovodja kot tudi družbenik v eni družbi, zavezana plačati prispevke, in sicer ne glede na dejstvo, da opravlja delo brezplačno.
Vaša pobuda, da bi bilo potrebno dopustiti kratkotrajno delo v lastnem podjetju brez zaposlenih po upokojitvi tudi lastniku družbe, po našem mnenju na podlagi predhodno navedenih dejstev, ni primerna. Kratkotrajno delo je tudi časovno omejeno na 40 ur mesečno in namenjeno zgolj občasnim posebnim situacijam, ko je potrebna pomoč najožjih družinskih članov. Vodenje evidenc, ki jo lastnik družbe na eni strani podpiše kot delodajalec, na drugi strani pa kot delojemalec pa ima svoj namen - s tem se nadzornim organom omogoča nadzor nad izvajanjem določil glede kratkotrajnega dela, predvsem glede mesečne urne omejitve navedenega dela. Ob koncu pa poudarjamo, da je inštitut kratkotrajnega dela izjema od zaposlovanja na črno.
Izenačitev obveznosti na podlagi ZVZD med samozaposlenimi in mikro družbami brez zaposlenih, možnost opravljanja kratkotrajnega dela upokojenega lastnika družbe v lastni družbi (izenačitev s kmetom), poenostavitev blagajniškega poslovanja
Pobuda
Zakon o varstvu pri delu - Izenačitev mikro podjetij s samozaposlenimi. Če v mikro podjetju dela samo lastnik družbe in ne zaposluje drugih delavcev, naj bo glede obveznosti izdelave pisne Izjave o varnosti z oceno tveganja, pregledov opreme in delovnega okolja izenačen s samozaposlenim in kmetom. Po zakonu mora strokovna oseba pregledati stroj najmanj vsake tri leta – tako pri podjetniku, ki sam dela na istem stroju eno uro ali manj na dan in ga sproti tudi vzdržuje - enako kot v industriji, kjer na stroju delavci neprestano delajo 24 ur na dan. Poenostavitev izdelave Izjave predlagam tudi v primeru, ko so v taki družbi na praktičnem usposabljanju z delom družinski člani (bratje in sestre, otroci, vnuki), saj je očitno, da bo lastnik maksimalno poskrbel, da ne pride do nezgode.
Blagajniško poslovanje - V družinskem mikro podjetju, brez zaposlenih delavcev, kjer prodaja blago samo lastnik in ima običajno tudi minimalne gotovinske prilive, naj se odpravi obveznost dnevnega pologa izkupička in popis gotovine. Velikokrat strošek obiska več kilometrov oddaljene banke presega dnevni izkupiček. Iz izkupička naj se plačujejo materialni stroški, manjše nabave materiala in plačilo storitev, vračilo morebitnega posojila lastniku. Lastnik večje bankovce zaradi varnosti ne hrani v blagajni, stranki včasih vrača drobiž iz lastne denarnice, zato je popis gotovine konec dneva otežen... Gotovinskih računov ni možno spreminjati, v knjigovodskih evidencah so knjiženi vsi gotovinski prilivi kot blagajniški prejemki in odlivi kot blagajniški izdatki, zato se lahko stanje gotovine ugotovi v vsakem trenutku in poneverbe niso možne. Na transakcijski račun naj lastnik gotovino polaga prostovoljno oz. za potrebe negotovinskih plačil obveznosti podjetja. Pomemben je inšpekcijski nadzor nad izdajo računov za vse prodano blago in opravljene storitve ne glede na to kdo prodaja: s.p., d.o.o., kmet ali fizična oseba, da se prepreči siva ekonomija.
Delo solastnika mikro gospodarske družbe brez zaposlenih po upokojitvi - Zakonca, ki imata mikro podjetje brez zaposlenih po upokojitvi ne moreta več opravljati niti občasnega ali kratkotrajnega dela v svoji družbi. V lastnih poslovnih prostorih jima je tako onemogočeno prodajati lastne preostale zaloge blaga. Včasih družinskega podjetje takoj po upokojitvi ne moreš prenesti na otroka, ker je še na šolanju. Podjetje je treba do takrat ohraniti, čeprav z minimalnim poslovanjem, da ne izgubi stikov s poslovnimi partnerji in kupci.
Kmet po upokojitvi lahko še naprej dela s svojo družino in tudi troši pridobljen zaslužek, brez vodenja evidenc o času opravljanja svojega dela. Podjetnik, ki bi delal nekaj ur mesečno brezplačno z namenom ohranitve podjetja do zaposlitve družinskega člana in bi prihodek v celoti ostal d.o.o., pa tega ne sme.
Kmet in lastnik mikro družbe nista v enakopravnem položaju, zato bi bilo potrebno dopustiti kratkotrajno delo v lastnem podjetju brez zaposlenih po upokojitvi tudi lastniku družbe. Vodenje evidenc, ki jo lastnik družbe na eni strani podpiše kot delodajalec, na drugi strani pa kot delojemalec tudi nima smisla.