Oddajte pobudo

Sprememba Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku

Področje: Finance
Pristojni organi: MF
  • 09. 01. 2012Pobuda objavljena
  • 09. 01. 2012Pobuda posredovana v odziv
  • 01. 02. 2012Pobuda sprejeta in zaključena

Pobuda

Pobuda se nanaša na datum 12. 12. 2011 v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 101/2011, objavljeni Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Predlagam odpravo nedavno uzakonjenih omejitev pri plačevanju blaga in storitev z gotovino. Zakaj: ker poslovnim subjektom, zlasti malim, povzroča ogromno dodatnega dela in dodatnih stroškov in ker je ta obremenitev nesorazmerna z morebitnimi koristmi. Poleg tega nas spravlja v obup nad državo, ki si take predpise privošči, in začenjamo resno razmišljati o tem, da bi se iz nje izselili. (Ko sem prvič videla ta predpis, sem pomislila, da gre za šalo - žal ni šlo. Ni mi jasno, kako si resni ljudje lahko kaj takega privoščijo.)

Pa še en komentar na isto temo z enega od spletnih forumov: "Država in birokrati pač najbolje vedo kako "sprostiti" in "pomagati" gospodarstvu z odpravljanjem birokratskih ovir. Dodajanje novih je očitno najboljši odgovor!"

Odgovor pristojnega organa

V zvezi s pobudo za administrativno razbremenitev (pobuda št. 17 z dne 3. 1. 2012), ki jo je Ministrstvo za finance prejelo preko portala MJU »minus 25%«, in se nanaša na spremembo Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, s katero naj se odpravi zadnja sprememba, ki med drugim znižuje mejo gotovinskih plačil med poslovnimi subjekti s 420 evrov na 50 evrov, saj naj bi poslovnim subjektom, zlasti malim, povzročala ogromno dodatnega dela in dodatnih stroškov in ker je ta obremenitev nesorazmerna z morebitnimi koristmi, podajamo spodnja pojasnila.

Generalna obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune izhaja iz 36. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2), v skladu s katerim morajo zaradi davčnih namenov pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. Namen navedenega člena je tako v omejitvi gotovinskega prometa, ki lahko rezultira v izogibanju plačevanja davkov ali celo v davčnem utajevanju. Primere, v katerih zgoraj navedenih plačil ni potrebno nakazovati na transakcijske račune, natančneje določa tretji A. del pravilnika.

Tretji odstavek 37. člena ZDavP-2 določa, da morajo imeti subjekti vpisa v Poslovni register Slovenije pri ponudniku plačilnih storitev odprt transakcijski račun. V kolikor gre v navedenem primeru za samostojne podjetnike posameznike a!i posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, morajo imeti le-ti za namene v zvezi z opravljanjem dejavnosti odprt ločen transakcijski račun.

Iz navedenega izhaja, da mora imeti v skladu z davčno zakonodajo, torej za davčne namene, vsak subjekt, vpisan v Poslovni register Slovenije, odprt transakcijski račun in preko njega tudi poslovati. Sprememba pravilnika tako zasleduje učinkovito opravljanje nalog davčnega organa, še posebej davčnega nadzora in davčne izvršbe, preprečevanje izogibanja plačevanju davkov in prispevkov za socialno varnost, preprečevanje davčnih utajevanj, sive ekonomije, dela na črno ter s tem zagotavlja plačilno disciplino in izboljšuje konkurenčnost.

Prav tako se z avtorjem pobude ne moremo strinjati, da gre pri omejitvi gotovinskega poslovanja za ukrep, ki pomeni administrativno oviro. Menimo, da nova ureditev za poslovne subjekte ne pomeni več administriranja zaradi povečanega obsega evidenc in vknjižb, saj poslovanje z gotovino in ustrezno oziroma pravilno administriranje le-tega (blagajniški prejemek, izdatek) pomeni več vknjižb v poslovne knjige in evidence, torej, kot navaja avtor pobude, več dodatnega dela in s tem povezanih stroškov.