Ureditev skupnega oziroma nadomestnega skrbništva za odrasle osebe, ki zaradi svojega stanja potrebujejo trajno podporo

Na pristojno ministrstvo naslavljam pobudo za ponovno preučitev ureditve skrbništva odraslih oseb, ki zaradi svojega zdravstvenega, razvojnega oziroma drugega stanja tudi po dopolnjenem 18. letu potrebujejo stalno podporo in pomoč pri urejanju svojih osebnih, zdravstvenih, premoženjskih in drugih zadev. Posebej želim opozoriti na položaj družin, v katerih za odraslega otroka dejansko skrbita oba starša, formalno pa je po sedanji ureditvi kot skrbnik določen eden od njiju. Takšna ureditev lahko v praksi povzroči veliko varnostno tveganje. Če drugi starš že leta vsakodnevno sodeluje pri skrbi za svojega otroka, ga pozna, pozna njegove potrebe, zdravstveno stanje, rutino, institucije in vse postopke, vendar formalno ni skrbnik, mora ob nenadni odsotnosti prvega starša najprej skozi postopek za ureditev novega skrbništva. Vmes pa lahko nastane pravna in praktična težava. To je še posebej problematično pri osebah, ki same niso sposobne učinkovito urejati svojih zadev in so popolnoma odvisne od podpore svojih bližnjih. Družina lahko obstaja kot dejanska skupnost dveh skrbnikov, zakon pa jo obravnava, kot da je za formalno zastopanje odgovorna samo ena oseba. Problem je še posebej vreden razmisleka zato, ker je bila ureditev v preteklosti drugačna. Prejšnji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je v 118. členu omogočal podaljšanje roditeljske pravice tudi po polnoletnosti otroka, če ta zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni bil sposoben sam skrbeti zase, za svoje koristi in pravice. Pomembno je, da je določba govorila o priznanju oziroma podaljšanju roditeljske pravice staršem. Sedanja ureditev je drugačna in se po 152. členu Družinskega zakonika starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka. Če odrasla oseba zaradi svojega stanja sama brez škode zase ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, jo je mogoče po 262. členu Družinskega zakonika postaviti pod skrbništvo in ji imenovati skrbnika. S tem se ob dopolnitvi 18. leta vzpostavi drugačen pravni režim: družina preide iz sistema starševske skrbi v sistem skrbništva. Ne problematiziram potrebe po takšni spremembi pravnega položaja odrasle osebe. Problem vidim predvsem v tem, da sedanji sistem ne zagotavlja dovolj preprostega in vnaprej urejenega mehanizma kontinuitete, kadar je za osebo dejansko dolgoročno vključena več kot ena oseba. Družine, ki skrbijo za osebo z vseživljenjskimi potrebami po podpori, pogosto dejansko delujejo kot skupnost dveh staršev. Oba poznata zdravstveno stanje, potrebe, navade, terapije, postopke, institucije in vsakodnevno življenje svojega otroka. Kljub temu je formalna vloga skrbnika vezana na eno osebo. Družinski zakonik v 242. členu določa, da se, če je mogoče in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, za skrbnika imenuje njegov zakonec, zunajzakonski partner ali sorodnik. Zakon sicer vsebuje varovalke tudi za krizne situacije. 265. člen omogoča imenovanje začasnega skrbnika, 272. člen pa določa, da morata sodišče oziroma center za socialno delo, ko izvesta za potrebo po skrbništvu, takoj ukreniti vse potrebno za varstvo osebnosti, pravic in koristi posameznika. Vendar je vprašanje, ali je to dovolj. Zakaj bi morala družina šele v trenutku, ko pride do smrti, hude bolezni ali druge nenadne nezmožnosti formalnega skrbnika, začeti urejati vprašanje, kdo bo prevzel skrb za osebo, ki jo drugi starš morda dejansko že vse življenje vsakodnevno oskrbuje? Če je drugi starš primeren, preverjen in dejansko vključen v življenje varovanca, bi bilo smiselno takšno možnost urediti že vnaprej. Ne gre za to, da bi bilo treba avtomatično imenovati oba starša. Predlagam: 1. možnost skupnega skrbništva Omogočiti, da se za skrbnika lahko imenujeta oba starša oziroma dve drugi primerni osebi, kadar je to v korist varovanca; 2. možnost nadomestnega oziroma rezervnega skrbnika Omogočiti, da se že ob imenovanju primarnega skrbnika določi tudi oseba, ki bi lahko v primeru smrti, bolezni ali druge trajnejše nezmožnosti primarnega skrbnika nemudoma prevzela njegovo vlogo; 3. hiter prehod na nadomestnega skrbnika Če je bila nadomestna oseba že predhodno preverjena in določena, naj se omogoči hiter postopek njenega formalnega prevzema nalog, brez ponavljanja celotnega postopka; 4. upoštevanje dejanske družinske skrbi Pri odločanju naj se upošteva, ali sta oba starša dejansko dolga leta sodelovala pri skrbi za varovanca in ali je njuno skupno delovanje v njegovo korist. Družinski zakonik v 276. členu določa, da mora organ pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, upoštevati predvsem njegove potrebe in koristi. Prav s tega vidika se zdi smiselno ponovno premisliti, ali je ureditev, ki formalno temelji na enem samem skrbniku, vedno najbolj primerna za družine, v katerih za odraslo osebo dejansko in dolgoročno skrbita oba starša. Ne gre za to, da bi bilo treba sistem vrniti v prejšnjo ureditev. Gre za to, da se iz prejšnje ureditve in dejanskih življenjskih situacij poišče rešitev, ki bo zagotavljala več kontinuitete in manj administrativnih zapletov. Oseba, ki sama ne more varovati svojih pravic in koristi, ne bi smela biti zaradi nenadne bolezni ali smrti svojega skrbnika postavljena v položaj, ko mora družina šele začeti urejati, kdo bo odslej lahko zakonito urejal njene zadeve. Zato predlagam proučitev možnosti uvedbe skupnega oziroma nadomestnega skrbništva, s čimer bi bila ureditev bolj življenjska, preventivna in predvsem bolj usmerjena v kontinuiteto varstva odraslih oseb, ki potrebujejo trajno podporo.