Ureditev pravice do spremstva osebe pri zdravstveni obravnavi
Pristojni organi: MZ, ZZZS
29. 09. 2026Pobuda oddana
29. 09. 2026Pobuda objavljena
29. 09. 2026Pobuda posredovana v odziv
Pobuda
Na Ministrstvo za zdravje naslavljam pobudo za ponovno preučitev ureditve pravice do spremstva družinskega člana pri zdravstveni obravnavi, zlasti v primerih, ko gre za starejšo oziroma onemoglo osebo, ki zaradi svojega zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja sama ni sposobna varno in samostojno opraviti poti do zdravstvene ustanove ter se udeležiti zdravstvenega pregleda. Kot posebej problematično se kaže pravilo, po katerem na upravičenost do spremstva vpliva tudi okoliščina, ali se zdravstveni pregled opravlja v istem kraju, kot oseba prebiva. Takšna ureditev se mi zdi neživljenjska. Potreba po spremstvu namreč ni odvisna od števila kilometrov med domom in zdravstveno ustanovo, temveč od dejanskega zdravstvenega in funkcionalnega stanja človeka. Oseba potrebuje pomoč pri pripravi na odhod, prevozu, vstopu v zdravstveno ustanovo, orientaciji, komunikaciji z zdravstvenim osebjem ali drugih opravilih, ne glede na to ali je zdravstvena ustanova oddaljena nekaj kilometrov in se nahaja v istem kraju kot bivanje ali v drugem kraju. Njena dejanska potreba po pomoči je popolnoma enaka. In prav tu se postavlja vprašanje, ali je takšna razmejitev smiselna v sodobnem zdravstvenem in socialnem sistemu. Veljavna ureditev v 61. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja določa, da ima zavarovana oseba pravico do spremstva na poti, če je napotena k izvajalcu izven kraja prebivališča in zaradi zdravstvenega stanja ali drugih razlogov ni sposobna sama potovati. Tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na svojih aktualnih spletnih straneh izrecno pojasnjuje, da pri osebi, starejši od 15 let, pravice do spremstva ni mogoče priznati, kadar se izvajalec zdravstvene dejavnosti nahaja v istem kraju kot prebivališče zavarovane osebe. Prav takšna ureditev se v praksi lahko izkaže kot neživljenjska in nesorazmerna. Družinski član je v takšnem primeru postavljen pred praktično nerešljivo situacijo: osebo mora pripeljati na pregled, vendar mora za to koristiti dopust oziroma drugo odsotnost, čeprav je razlog za njegovo odsotnost dejanska potreba po zagotavljanju pomoči onemoglemu družinskemu članu. Zato se postavlja vprašanje, zakaj je pri odrasli osebi geografska meja kraja prebivališča pomembnejša od dejanske potrebe po pomoči. Še posebej problematičen je položaj starejših in onemoglih oseb, pri katerih zdravstveno stanje še ni nujno dokončno diagnosticirano oziroma formalno opredeljeno, vendar je njihova dejanska funkcionalna nezmožnost lahko očitna. Pravica do spremstva bi zato morala temeljiti predvsem na dejanski potrebi osebe po spremstvu, ki jo ugotovi zdravnik, ne pa na tem, ali je zdravstvena ustanova na eni ali drugi strani administrativne meje kraja bivanja. Pri tem so družinski člani pogosto tisti, ki takšno pomoč v praksi dejansko zagotavljajo. Družinski zakonik v 185. členu določa obveznost polnoletnega otroka, da po svojih zmožnostih preživlja starše, ki nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, 186. člen pa ureja razdelitev obveznosti med več oseb ter pri tem upošteva tudi njihovo skrb in pomoč. Ne trdim, da iz teh določb izhaja avtomatična zakonska obveznost otroka, da mora starša osebno spremljati na vsak zdravstveni pregled. Kažejo pa na širši princip družinske solidarnosti in skrbi, ki ga pravni red že prepoznava. Zato predlagam, da se uredi sistem, ki bo družinskemu članu omogočil, da svojo dejansko pomoč onemogli osebi tudi ustrezno zagotovi brez tega, da ga pri tem omejuje zgolj administrativna okoliščina kraja zdravstvene ustanove. Predlagam: 1. spremembo 61. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako da kraj zdravstvene ustanove ne bi bil samostojen razlog za izključitev pravice do spremstva; 2. kot temeljni kriterij naj se upošteva dejanska zdravstvena oziroma funkcionalna nezmožnost zavarovane osebe za samostojno potovanje; 3. potrebo po spremstvu naj ugotovi zdravnik na podlagi zdravstvenega stanja in dejanskih funkcionalnih sposobnosti osebe; 4. omogoči naj se priznanje spremstva tudi v istem kraju, kadar zdravnik ugotovi, da oseba zaradi svojega stanja ne more varno in samostojno opraviti poti in zdravstvene obravnave; 5. pri presoji naj se omogoči upoštevanje dejanskega funkcionalnega stanja osebe tudi v primerih, ko dokončna diagnoza še ni postavljena. Bistvo predloga je preprosto: če človek zaradi svojega zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja potrebuje spremstvo, naj bo odločilno njegovo stanje in ne administrativna meja kraja. Namen zdravstvenega sistema bi moral biti, da se zdravstvena obravnava prilagaja dejanskim potrebam človeka, ne pa da se človekova potreba po pomoči prilagaja administrativni definiciji razdalje. Menim, da bi bila takšna ureditev bolj življenjska in predvsem bolj usmerjena v dejanske potrebe zavarovanih oseb.
Ureditev pravice do spremstva osebe pri zdravstveni obravnavi
Pobuda
Na Ministrstvo za zdravje naslavljam pobudo za ponovno preučitev ureditve pravice do spremstva družinskega člana pri zdravstveni obravnavi, zlasti v primerih, ko gre za starejšo oziroma onemoglo osebo, ki zaradi svojega zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja sama ni sposobna varno in samostojno opraviti poti do zdravstvene ustanove ter se udeležiti zdravstvenega pregleda. Kot posebej problematično se kaže pravilo, po katerem na upravičenost do spremstva vpliva tudi okoliščina, ali se zdravstveni pregled opravlja v istem kraju, kot oseba prebiva. Takšna ureditev se mi zdi neživljenjska. Potreba po spremstvu namreč ni odvisna od števila kilometrov med domom in zdravstveno ustanovo, temveč od dejanskega zdravstvenega in funkcionalnega stanja človeka. Oseba potrebuje pomoč pri pripravi na odhod, prevozu, vstopu v zdravstveno ustanovo, orientaciji, komunikaciji z zdravstvenim osebjem ali drugih opravilih, ne glede na to ali je zdravstvena ustanova oddaljena nekaj kilometrov in se nahaja v istem kraju kot bivanje ali v drugem kraju. Njena dejanska potreba po pomoči je popolnoma enaka. In prav tu se postavlja vprašanje, ali je takšna razmejitev smiselna v sodobnem zdravstvenem in socialnem sistemu. Veljavna ureditev v 61. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja določa, da ima zavarovana oseba pravico do spremstva na poti, če je napotena k izvajalcu izven kraja prebivališča in zaradi zdravstvenega stanja ali drugih razlogov ni sposobna sama potovati. Tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na svojih aktualnih spletnih straneh izrecno pojasnjuje, da pri osebi, starejši od 15 let, pravice do spremstva ni mogoče priznati, kadar se izvajalec zdravstvene dejavnosti nahaja v istem kraju kot prebivališče zavarovane osebe. Prav takšna ureditev se v praksi lahko izkaže kot neživljenjska in nesorazmerna. Družinski član je v takšnem primeru postavljen pred praktično nerešljivo situacijo: osebo mora pripeljati na pregled, vendar mora za to koristiti dopust oziroma drugo odsotnost, čeprav je razlog za njegovo odsotnost dejanska potreba po zagotavljanju pomoči onemoglemu družinskemu članu. Zato se postavlja vprašanje, zakaj je pri odrasli osebi geografska meja kraja prebivališča pomembnejša od dejanske potrebe po pomoči. Še posebej problematičen je položaj starejših in onemoglih oseb, pri katerih zdravstveno stanje še ni nujno dokončno diagnosticirano oziroma formalno opredeljeno, vendar je njihova dejanska funkcionalna nezmožnost lahko očitna. Pravica do spremstva bi zato morala temeljiti predvsem na dejanski potrebi osebe po spremstvu, ki jo ugotovi zdravnik, ne pa na tem, ali je zdravstvena ustanova na eni ali drugi strani administrativne meje kraja bivanja. Pri tem so družinski člani pogosto tisti, ki takšno pomoč v praksi dejansko zagotavljajo. Družinski zakonik v 185. členu določa obveznost polnoletnega otroka, da po svojih zmožnostih preživlja starše, ki nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, 186. člen pa ureja razdelitev obveznosti med več oseb ter pri tem upošteva tudi njihovo skrb in pomoč. Ne trdim, da iz teh določb izhaja avtomatična zakonska obveznost otroka, da mora starša osebno spremljati na vsak zdravstveni pregled. Kažejo pa na širši princip družinske solidarnosti in skrbi, ki ga pravni red že prepoznava. Zato predlagam, da se uredi sistem, ki bo družinskemu članu omogočil, da svojo dejansko pomoč onemogli osebi tudi ustrezno zagotovi brez tega, da ga pri tem omejuje zgolj administrativna okoliščina kraja zdravstvene ustanove. Predlagam: 1. spremembo 61. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako da kraj zdravstvene ustanove ne bi bil samostojen razlog za izključitev pravice do spremstva; 2. kot temeljni kriterij naj se upošteva dejanska zdravstvena oziroma funkcionalna nezmožnost zavarovane osebe za samostojno potovanje; 3. potrebo po spremstvu naj ugotovi zdravnik na podlagi zdravstvenega stanja in dejanskih funkcionalnih sposobnosti osebe; 4. omogoči naj se priznanje spremstva tudi v istem kraju, kadar zdravnik ugotovi, da oseba zaradi svojega stanja ne more varno in samostojno opraviti poti in zdravstvene obravnave; 5. pri presoji naj se omogoči upoštevanje dejanskega funkcionalnega stanja osebe tudi v primerih, ko dokončna diagnoza še ni postavljena. Bistvo predloga je preprosto: če človek zaradi svojega zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja potrebuje spremstvo, naj bo odločilno njegovo stanje in ne administrativna meja kraja. Namen zdravstvenega sistema bi moral biti, da se zdravstvena obravnava prilagaja dejanskim potrebam človeka, ne pa da se človekova potreba po pomoči prilagaja administrativni definiciji razdalje. Menim, da bi bila takšna ureditev bolj življenjska in predvsem bolj usmerjena v dejanske potrebe zavarovanih oseb.