Pobuda za odpravo obveznega evidentiranja nabave in prodaje streliva
Pristojni organi: MNZJU
09. 09. 2026Pobuda oddana
10. 09. 2026Pobuda objavljena
10. 09. 2026Pobuda posredovana v odziv
Pobuda
Spoštovani,
ponovno podajam pobudo za odpravo obveznega evidentiranja nabavljenega in prodanega streliva ter sestavnih delov streliva v centralizirani računalniško podprti zbirki podatkov TOR.
Enako pobudo sem prek portala STOP birokraciji podal že 3. aprila 2019. Pobuda je bila 15. aprila 2019 posredovana Ministrstvu za notranje zadeve, zaključena z odgovorom pristojnega organa pa je bila šele 9. avgusta 2022, torej več kot tri leta po njeni vložitvi.
Že takrat sem opozoril na nesorazmerje med dejanskim časom, potrebnim za prodajo streliva, in administrativnim časom, potrebnim za ročni vnos iste transakcije v sistem TOR. V takratni pobudi sem problem opisal zelo nazorno: »Prodajo izvršimo v sekundah, evidenco pretipkavamo v minutah.«
Več kot sedem let po vložitvi prvotne pobude problem ni odpravljen, ampak je situacija mnogo slabša: »Prodajo izvršimo v sekundah, evidenco pretipkavamo v urah!«
Zato menim, da je danes ponovno obravnavanje te pobude še toliko bolj utemeljeno zaradi razvoja evropske zakonodaje, izrazite usmeritve Evropske unije v zmanjševanje administrativnih bremen ter potrebe po izboljšanju konkurenčnosti evropskih in slovenskih podjetij.
Po reorganizaciji državne uprave so poleg tega področje notranjih zadev in orožja ter področje javne uprave, kakovosti predpisov in zmanjševanja administrativnih bremen združeni znotraj Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo.
Zato pričakujem, da bo ministrstvo to pobudo tokrat obravnavalo celovito – tako z vidika javne varnosti kot z vidika sorazmernosti predpisa, administrativnih stroškov, konkurenčnosti gospodarstva in načel boljše zakonodaje.
1) Evropska zakonodaja ne zahteva evidence vsake posamezne prodaje streliva
V odgovoru na mojo pobudo iz leta 2019 se je takratno Ministrstvo za notranje zadeve med drugim sklicevalo na Direktivo 2008/51/ES ter potrebo po zagotavljanju sledljivosti orožja, njegovih bistvenih sestavnih delov in streliva.
Menim, da takšna obrazložitev ni dovolj natančno razlikovala med zahtevami evropskega prava glede strelnega orožja in bistvenih sestavnih delov ter zahtevami glede streliva.
Danes velja kodificirana Direktiva (EU) 2021/555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o nadzoru nabave in posedovanja orožja.
Pri tem je pomembno, da že sama Direktiva v 13. tč 1. člena pojem »sledenje« opredeljuje kot sistematično spremljanje strelnega orožja ter, »kadar je mogoče«, njegovih sestavnih delov in streliva od proizvajalca do kupca. Evropski zakonodajalec torej tudi pri sami definiciji sledenja izrecno upošteva dejstvo, da sledljivost streliva ni primerljiva z individualno sledljivostjo strelnega orožja.
Direktiva v 4. členu določa, da morajo trgovci in posredniki ves čas svoje dejavnosti voditi register, v katerem se zabeleži vsako strelno orožje in vsak bistveni sestavni del, ki ga prejmejo ali oddajo, skupaj s podatki, ki omogočajo identifikacijo in sledljivost.
Obveznost je formulirana izrecno za:
– strelno orožje in – bistvene sestavne dele orožja.
Strelivo v tej določbi ni navedeno.
Direktiva prav tako zahteva, da trgovci pristojnim nacionalnim organom brez nepotrebnega odlašanja sporočajo transakcije, ki vključujejo strelno orožje ali bistvene sestavne dele.
Tudi v tej določbi strelivo ni navedeno.
To ni nepomembna terminološka razlika, temveč jasna odločitev evropskega zakonodajalca glede obsega obvezne evropske evidence.
Direktiva seveda ureja tudi strelivo, vendar z drugimi ukrepi. Med drugim ureja pogoje za njegovo nabavo in posest, zahteve glede označevanja embalaže, preverjanje identitete in upravičenosti kupca pri prodaji na daljavo ter posebne omejitve glede določenih vrst streliva.
Ne določa pa splošne obveznosti trgovca, da mora vsako zakonito maloprodajno transakcijo streliva vnesti v centralno državno evidenco z identifikacijo posameznega kupca.
Direktiva (EU) 2021/555 torej jasno razlikuje med:
– nadzorom upravičenosti do nakupa streliva in
– trajnim evidentiranjem vsake posamezne transakcije streliva.
Prvo je zahteva evropskega sistema nadzora. Drugo v obsegu, kot ga izvaja Republika Slovenija, NI zahteva navedene direktive.
2) Evidenca prodaje ne zagotavlja dejanske sledljivosti posameznega naboja
Posebej je treba opozoriti, da evidentiranje kupca streliva v sistemu TOR v resnici ne zagotavlja sledljivosti posameznega naboja od proizvajalca do končnega uporabnika. Za razliko od strelnega orožja posamezen naboj nima individualne serijske številke ali druge enolične oznake, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, komu je bil konkretni naboj prodan.
Direktiva (EU) 2021/555 zato zahteva označevanje osnovne embalaže streliva z imenom proizvajalca, identifikacijsko številko serije oziroma lota, kalibrom in vrsto streliva, ne zahteva pa individualne označitve vsakega naboja z edinstveno sledljivo številko. Na samem naboju so razvidne le osnovne identifikacijske oznake (kaliber in proizvajalec), ne pa podatek o proizvodnem lotu in nikakor ne podatek o trgovcu ali osebi, ki je naboj kupila. Dejanska sledljivost zato obstaja predvsem na ravni proizvodnega lota in originalne embalaže: proizvajalec lahko ugotovi, kateremu distributerju oziroma distributerjem je dobavil določeno proizvodno serijo, distributer pa lahko ugotovi, katerim trgovcem jo je nadalje dobavil. Posamezen lot pa lahko obsega tudi več sto tisoč nabojev in je razdeljen med številne distributerje in trgovce. Ko je strelivo vzeto iz originalne embalaže, povezave med konkretnim nabojem in številko lota ni več mogoče ugotoviti. Poleg tega oseba, ki je strelivo zakonito kupila, ni nujno njegov končni uporabnik oziroma končni posestnik; strelivo se lahko ob spoštovanju veljavnih predpisov prenese drugi upravičeni osebi, prav tako pa pri zakonitih prenosih med upravičenimi osebami v različnih državah članicah prvotni maloprodajni vpis sam po sebi ne omogoča ugotovitve poznejše poti posameznega naboja. Evidenca TOR torej lahko pokaže, da je določena oseba na določen dan kupila določeno količino in vrsto streliva, ne more pa dokazati, da je konkreten naboj, najden ali uporabljen mesece ali leta pozneje, prav tisti naboj, ki ga je ta oseba kupila. Govoriti o sledljivosti posameznega streliva na način, kot jo poznamo pri individualno označenem strelnem orožju, je zato tehnično in dejansko zavajajoče. Slovenska evidenca ustvarja predvsem administrativno sled o nakupu, ne pa dejanske sledljivosti posameznega naboja.
3) TOR podvaja obstoječe evidence in pri tem vsebuje manj natančne podatke
Pri presoji smiselnosti sistema TOR za nabavljeno in prodano strelivo je treba upoštevati tudi dejstvo, da danes praktično vsi gospodarski subjekti poslujemo z računalniško podprtimi poslovnimi informacijskimi sistemi (ERP), v katerih se že zaradi rednega poslovanja, računovodstva, zalog, davčnih obveznosti, reklamacij in sledljivosti blaga evidentirata nabava in prodaja posameznih izdelkov.
Pri trgovcih s strelivom so ti podatki praviloma bistveno podrobnejši od podatkov, ki se zahtevajo oziroma uporabljajo v sistemu TOR. Poslovni sistem ne evidentira zgolj splošnega podatka, da je bilo prodano na primer strelivo kalibra .308 Winchester, temveč praviloma natančno identificira artikel – proizvajalca, komercialno oznako streliva, maso in vrsto krogle ter druge lastnosti posameznega izdelka. Tako je mogoče razlikovati med različnimi izvedbami istega kalibra, na primer HIT, DK, ID Classic, EVO, Express, Plus, Star in številnimi drugimi vrstami in modeli streliva.
Ob prodaji se lahko v poslovni evidenci hranijo tudi podatki o kupcu, kot so ime in priimek, naslov, podatki o orožni listini oziroma drugi listini, ki izkazuje upravičenost do nakupa, datum nakupa ter natančna količina, vrsta, tip in model kupljenega streliva.
Takšna poslovna evidenca je lahko za potrebe konkretne kriminalistične preiskave celo bistveno uporabnejša od splošne evidence TOR. Če bi bilo na primer na podlagi krogle, konstrukcije izstrelka ali drugih dokazov mogoče ugotoviti ne samo kaliber, temveč tudi konkretno vrsto, tip in model streliva, bi bilo mogoče v poslovnih evidencah trgovcev krog potencialnih kupcev bistveno natančneje zožiti.
Postavlja se zato vprašanje, kakšno dodatno informacijsko vrednost zagotavlja centralna evidenca TOR, če gospodarski subjekti iste transakcije že evidentirajo v svojih poslovnih informacijskih sistemih, pogosto bistveno podrobneje in natančneje. V primeru konkretnega kaznivega dejanja lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi pooblastili od trgovca pridobi podatke iz njegove poslovne dokumentacije in informacijskega sistema.
Sedanja ureditev tako v veliki meri pomeni podvajanje istega administrativnega postopka: trgovec prodajo najprej evidentira v lastnem poslovnem sistemu, nato pa mora del istih podatkov ponovno ročno vnesti še v državni sistem TOR. S tem ne nastane nujno nova sledljivost, nastaneta pa dodatno administrativno delo in dodatna možnost napak pri ponovnem prepisovanju podatkov.
Če je cilj zakonodajalca zagotoviti možnost naknadnega preverjanja zakonitih prodaj streliva, bi bilo zato treba proučiti, ali je mogoče isti cilj učinkovito doseči z obveznostjo ustreznega hranjenja poslovnih evidenc pri trgovcu in njihovo predložitvijo pristojnemu organu na zakonito zahtevo, brez obveznega podvajanja vsake posamezne transakcije v centralnem sistemu TOR.
4) Tudi Protokol OZN ne zahteva neomejene evidence vsake domače prodaje streliva
V odgovoru na mojo prejšnjo pobudo se je Ministrstvo za notranje zadeve sklicevalo tudi na Protokol proti nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih delov in sestavnih delov ter streliva in trgovini z njimi, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu.
Tudi ta argument je treba obravnavati natančneje.
7. člen Protokola določa obveznost vzdrževanja informacij o strelnem orožju, glede njegovih delov, sestavnih delov in streliva pa uporablja izrecno omejitev: »where appropriate and feasible«, torej kjer je to primerno in izvedljivo.
Protokol nadalje posebej opredeljuje podatke, ki jih je treba hraniti pri mednarodnih transakcijah z orožjem, deli, sestavnimi deli in strelivom.
Iz tega ne izhaja avtomatična zahteva po centralnem evidentiranju vsake zakonite domače prodaje streliva.
Zato prosim ministrstvo, da v odgovoru na to pobudo konkretno navede določbo mednarodnega prava, če meni, da takšna obveznost obstaja, in ne zgolj splošnega sklicevanja na potrebo po sledljivosti.
5) Slovenska ureditev predstavlja nacionalni nadstandard oziroma gold-plating
Zato ne trdim, da je slovenska ureditev nezakonita že zato, ker je strožja od evropske direktive.
Treba pa je jasno povedati, da gre pri obveznem evidentiranju vsake prodaje streliva za nacionalno odločitev Republike Slovenije in ne za administrativno obveznost, ki bi jo Sloveniji nalagala Evropska unija.
Gre za izrazit primer nacionalnega nadstandarda oziroma t. i. gold-platinga.
Po domače povedano: na tem področju smo bolj papeški od papeža.
Prav portal STOP birokraciji navaja, da so boljši predpisi pomembni za zakonodajno okolje, ki je minimalno obremenjujoče, izboljšuje konkurenčnost gospodarstva in znižuje stroške poslovanja.
Evropski parlament, Svet in Komisija so se v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2016 zavezali, da mora biti zakonodaja čim bolj enostavna in jasna, da se je treba izogibati čezmernemu urejanju in administrativnim bremenom za državljane, upravo in podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ter da mora zakonodaja prispevati h konkurenčnosti gospodarstva.
Posebej pomenljivo je, da je portal STOP birokraciji julija 2026 sam objavil prispevek oziroma vprašalnik EU o čezmernem urejanju – gold-platingu.
Težko si predstavljam bolj tipičen primer za takšno presojo od nacionalne evidence, ki od gospodarskega subjekta zahteva ročno evidentiranje velikega števila zakonitih komercialnih transakcij, čeprav takšne evidence evropska direktiva sama ne zahteva.
6) Slovenska ureditev obremenjuje domače trgovce in vpliva na njihovo konkurenčnost
Slovenski trgovci poslujemo na enotnem evropskem trgu in neposredno konkuriramo trgovcem v drugih državah članicah. Posebej izrazito je to na obmejnih območjih.
Primer Avstrije jasno kaže, da je mogoče zahteve evropskega prava izvajati bistveno manj administrativno obremenjujoče.
Avstrijski § 144 Gewerbeordnung določa obveznost vodenja Waffenbucha za določene kategorije orožja in posebej za »Munition für Faustfeuerwaffen«, torej strelivo za kratkocevno orožje.
Avstrija torej nima splošne obveznosti evidentiranja vsake prodaje vseh vrst streliva, primerljive s slovensko ureditvijo.
V Nemčiji § 34 Waffengesetz zahteva preverjanje upravičenosti kupca pri izročitvi orožja ali streliva. Obvezno elektronsko poročanje trgovcev po § 37 pa se nanaša na določene transakcije z dokončanim strelnim orožjem, ne na vsako običajno domačo prodajo streliva.
Na Švedskem veljavna Vapenförordning (2026:409) določa trgovčevo nakupno in prodajno evidenco za strelno orožje. Določba o teh trgovskih seznamih izrecno govori o »skjutvapen« – strelnem orožju – ne o splošnem beleženju vsake prodaje streliva v isti evidenci.
Tudi francoska ureditev kaže drugačen pristop. Splošni dnevni register, določen v členu R313-24 Code de la sécurité intérieure, je pri orožju kategorije C vezan na orožje in njegove sestavne dele. Francija sicer določa posebne obveznosti pri prodaji streliva, zlasti pri prodaji na daljavo, vendar v preverjenih določbah nismo identificirali splošne zahteve, primerljive s slovenskim sprotnim centralnim ročnim vnosom vsake običajne maloprodajne transakcije streliva v TOR.
Drugo skupino predstavljajo države, ki evidence streliva sicer zahtevajo, vendar dopuščajo manj obremenjujoč način njihovega vodenja.
Finska trgovcu omogoča izbiro: podatke o strelivu lahko prijavi v državni informacijski sistem ali pa jih namesto tega vodi v lastni evidenci. Lastna evidenca se policiji predloži na zahtevo. Tak model neposredno kaže, da centralni vnos vsake posamezne transakcije ni edini način za zagotavljanje nadzora.
Hrvaška prav tako zahteva evidenco prodanega streliva in delov streliva, vendar jo trgovec vodi pri sebi v predpisanem vpisniku. Evidenca se lahko vodi elektronsko; v tem primeru jo mora trgovec ob koncu koledarskega leta natisniti in povezati. Hrvaški obrazec je celo zelo podroben in vsebuje vrsto, znamko, kaliber, številko lota oziroma pakiranja in količino. Gre torej za model, kjer je evidenca pri gospodarskem subjektu in ne za sprotni TOR-podoben ročni vnos vsake transakcije v centralni državni sistem.
Španija prav tako zahteva trgovske evidence prodaje streliva, vendar uporablja drugačen sistem. Trgovec prodajo vpiše v svoje poslovne knjige, pri določenem kovinskem strelivu pa o nakupih poroča pristojni Guardia Civil v prvih petih dneh naslednjega meseca. Španski predpisi dopuščajo računalniško oziroma elektronsko vodenje teh evidenc. To je manj obremenjujoč model kot ponovni ročni vnos vsake postavke v centralni sistem v realnem času.
Ti primeri kažejo, da med državami članicami obstajajo vsaj trije bistveno manj obremenjujoči modeli od slovenskega:
1. omejitev obsega evidence samo na določene vrste streliva,
2. vodenje evidence pri trgovcu z možnostjo vpogleda pristojnega organa,
3. avtomatski ali periodični elektronski prenos podatkov iz poslovnega informacijskega sistema, brez ponovnega ročnega vnašanja vsake posamezne transakcije.
Slovenski trgovec mora zato pri določeni prodaji opraviti dodatna administrativna dejanja, ki jih njegov neposredni konkurent nekaj kilometrov čez državno mejo ni dolžan izvajati.
Posledica so:
– daljši čas prodajnega postopka, – večja poraba delovnega časa zaposlenih, – dodatni administrativni stroški, – več možnosti za napake pri ročnem prepisovanju podatkov, – potreba po dvojnem vodenju podatkov v poslovnem informacijskem sistemu trgovca in državnem sistemu TOR, – slabša konkurenčnost slovenskega trgovca;
Pri tem ne gre za vprašanje odprave preverjanja upravičenosti kupca.
Trgovec mora seveda še naprej preveriti, ali je kupec po zakonu upravičen do nakupa konkretnega streliva.
Vprašanje je, zakaj je treba po že opravljenem preverjanju zakonito transakcijo še ročno vnašati v centralno državno zbirko podatkov.
7) Konkretna administrativna obremenitev sistema TOR
Lani smo v družbi Hamex imeli 4.651 materialnih prometov s strelivom. To pomeni točno toliko vnosov v TOR, ja 4.651 vnosov! Sedaj bom podrobno prikazal, koliko časa traja en posamezen vnos iz našega poslovno-informacijskega sistema (ERP) v TOR.
Kupec v spletu naroči in ERP avtomatično kreira Naročilo kupca in Dobavnico (ERP pove, v katerem skladišču se kaj nahaja, na kateri polici, sistem FIFO). Dobavnica je edini dokument v papirni obliki. Prodajalec pripravi blago, dopiše opombe, stranka blago prevzame in se podpiše. Sedaj se pričnejo muke: Za potrebe učinkovitega dela s TOR smo bili prisiljeni ustvariti še dodatno Excel tabelo z osebnimi podatki kupcev in odgovornih oseb. Sistem TOR tako poleg samega administrativnega bremena posredno povzroča nastanek dodatne zbirke osebnih podatkov, kar pomeni dodatne obveznosti in tveganja z vidika varstva osebnih podatkov.:
Postopek je tak, da moram najprej poiskati kupca v šifrantu (vpišem prve tri črke in ga izberem iz seznama, 3x kliknem, da se vpiše pravi), potem moram pogledati v excel listo in preveriti podatke o dovoljenju, potem prepišem podatke o DŠ, o prodajalcu, EMŠO prodajalca in na dobavnici izpolnim podatke. Veliko je klikanja in preverjanja med programom in excel tabelo. Razlog je tudi lahko, da kupec kupi večje število streliva, ki pa je na različnih dovoljenjih. Celoten postopek je zato zelo dolgotrajen in zahteva veliko časa.
Če mi ne verjamete, odločevalci - zakonodajalci vabljeni za mojo mizo. V živo boste preverili:
– katere podatke morate vnesti, – katere podatke morate ponovno prepisovati, čeprav že obstajajo v drugih evidencah, – koliko posameznih korakov oziroma vnosov zahteva ena prodaja, – kako se postopek zaplete pri nakupu več različnih kalibrov ali vrst streliva, – koliko časa traja sama komercialna prodaja in koliko časa naknadno administrativno evidentiranje, – koliko takih vnosov trgovec opravi mesečno oziroma letno, – kakšen strošek dela zaradi tega nastane podjetju in – kakšna je možnost napak pri ročnem prepisovanju velike količine podatkov.
Na podlagi teh podatkov boste lahko sami številčno ovrednotiti letno administrativno breme, ki ga predpis nalaga trgovcu.
8) Sorazmernost ukrepa in dejanska korist evidence
Ne nasprotujem ukrepom, ki so potrebni za zagotavljanje javne varnosti in preprečevanju nedovoljene trgovine z orožjem in strelivom.
Nasprotujem pa administrativnim ukrepom, katerih potrebnost, učinkovitost in sorazmernost niso konkretno izkazane.
Pri vsakem dodatnem nacionalnem administrativnem bremenu bi moralo biti mogoče odgovoriti vsaj na naslednja vprašanja:
– Kateri konkretni varnostni cilj ukrep zasleduje?
– Ali je ukrep za dosego tega cilja dejansko primeren?
– Ali je ukrep nujen?
– Ali je mogoče isti cilj doseči z manj obremenjujočim ukrepom?
– Kakšni so administrativni stroški ukrepa za gospodarstvo?
– Kakšna je merljiva korist ukrepa za pristojne državne organe?
– Ali korist ukrepa opravičuje stroške, ki jih povzroča?
Pri tem je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti iz prava Evropske unije ter 16. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki priznava svobodo gospodarske pobude.
Dodatno je treba upoštevati, da se v evidenci obdelujejo osebni podatki kupcev in trgovcev.
Splošna uredba o varstvu podatkov – GDPR zahteva med drugim spoštovanje načela najmanjšega obsega podatkov in omejitve njihove hrambe.
Če evropska zakonodaja ne zahteva, da se vsaka domača prodaja streliva poveže s konkretnim kupcem in desetletja hrani v državni evidenci, mora država toliko jasneje utemeljiti nujnost in sorazmernost takšne nacionalne rešitve.
9) Nova organizacija ministrstva omogoča celovito presojo pobude
Ob vložitvi moje prve pobude leta 2019 sta bila področje notranjih zadev in projekt zmanjševanja administrativnih bremen institucionalno ločena. Danes ni več tako.
Po spremembi Zakona o Vladi Republike Slovenije so področja nekdanjega Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za javno upravo in Ministrstva za digitalno preobrazbo združena v Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo.
Isti državni organ je tako danes pristojen na eni strani za področje orožja, na drugi pa za razvoj javne uprave, kakovost predpisov, digitalizacijo in zmanjševanje administrativnih bremen.
To je priložnost, da se vprašanje po več kot sedmih letih ponovno presodi brez institucionalnega prelaganja odgovornosti med različnimi ministrstvi.
Zato prosim, da se ta pobuda ne obravnava zgolj tako, da organizacijska enota, ki upravlja področje orožja oziroma sistem TOR, ponovno pojasni, zakaj je obstoječa ureditev potrebna.
Predlagam, da ministrstvo izvede dejansko presojo administrativnega bremena v okviru načel projekta STOP birokraciji ter primerja:
– korist evidence z njenim stroškom, – slovensko ureditev z minimalnimi zahtevami prava EU, – slovensko ureditev z ureditvami drugih držav članic, – sedanjo rešitev z možnimi manj obremenjujočimi alternativami (skeniranje orožne listine, prenos html datotek prometa na server MNZ…).
10) Konkretna vprašanja ministrstvu
Prosim za konkretne odgovore na naslednja vprašanja:
1. Katera posamezna določba Direktive (EU) 2021/555 zahteva evidentiranje vsake domače prodaje streliva konkretnemu kupcu?
2. Katera posamezna določba prava EU zahteva, da trgovec podatke o taki prodaji posreduje v centralno državno računalniško zbirko?
3. Katera posamezna določba mednarodne pogodbe Republiki Sloveniji nalaga takšno obveznost?
4. Če takšne neposredne obveznosti ni, zakaj Republika Slovenija ohranja nacionalni nadstandard?
5. Kakšna konkretna dodatna varnostna korist nastaja zaradi evidence prodanega streliva v TOR?
6. Kolikokrat so bili v zadnjih petih letih podatki iz evidence prodanega streliva uporabljeni pri odkrivanju ali dokazovanju kaznivih dejanj?
7. V koliko primerih so prav ti podatki o posamezni zakoniti prodajni transakciji streliva bistveno prispevali k uspešnemu zaključku postopka?
8. Ali je bila izdelana analiza stroškov, ki jih zaradi obveznega vodenja te evidence nosijo slovenski gospodarski subjekti?
9. Ali je bila opravljena primerjalna analiza ureditve v drugih državah članicah Evropske unije?
10. Ali je bil opravljen test sorazmernosti glede obsega obdelave in časa hrambe osebnih podatkov kupcev?
11) Predlog spremembe zakonodaje
Predlagam spremembo Zakona o orožju in Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju tako, da se odpravi splošna obveznost trgovcev za evidentiranje nabave in prodaje streliva ter delov streliva v centralni zbirki TOR, kolikor takšno evidentiranje ne izhaja iz obveznih zahtev prava Evropske unije ali mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.
Ob tem naj se v celoti ohranijo vsi ukrepi, ki so dejansko potrebni za zagotavljanje javne varnosti, predvsem:
– preverjanje upravičenosti kupca do nakupa streliva, – zakonske omejitve glede oseb, ki smejo strelivo nabavljati, – označevanje in sledljivost proizvodnih serij oziroma lotov, – obveznosti glede sumljivih transakcij, – evidence in dovoljenja pri uvozu, izvozu in prenosih med državami ter – druge obveznosti, ki jih neposredno zahtevajo evropski oziroma mednarodni predpisi.
S tem javna varnost ne bi bila prav nič zmanjšana.
Odpravilo bi se administrativno evidentiranje zakonitih domačih komercialnih transakcij, za katerega mora država najprej dokazati, da je nujno, učinkovito in sorazmerno.
12) Sklep
Portal STOP birokraciji navaja, da je njegov namen ustvarjanje zakonodajnega okolja, ki je minimalno obremenjujoče, izboljšuje konkurenčnost gospodarstva ter poenostavlja poslovanje podjetij.
Menim, da je obvezno ročno evidentiranje nabave in prodaje streliva ter njegovih delov v sistem TOR šolski primer administrativnega bremena, ki ga je treba preveriti prav skozi ta merila.
Evropska zakonodaja zahteva visok nivo nadzora nad orožjem in strelivom. To pa ne pomeni, da mora Republika Slovenija vsak evropski varnostni cilj avtomatično nadgraditi še z dodatnimi nacionalnimi evidencami.
Če še enkrat uporabim nekoliko manj pravni izraz: ni potrebe, da smo bolj papeški od papeža.
Zato prosim Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, da po več kot sedmih letih od moje prve pobude ponovno opravi vsebinsko presojo te administrativne obveznosti in začne postopek za njeno odpravo oziroma bistveno poenostavitev.
Pričakujem predvsem vsebinski odgovor na vprašanje, zakaj Republika Slovenija zahteva evidenco, ki je pravo Evropske unije samo ne zahteva, kakšna je njena merljiva korist in ali ta korist upravičuje administrativno breme, ki ga država nalaga slovenskemu gospodarstvu.
Pobuda za odpravo obveznega evidentiranja nabave in prodaje streliva
Pobuda
Spoštovani,
ponovno podajam pobudo za odpravo obveznega evidentiranja nabavljenega in prodanega streliva ter sestavnih delov streliva v centralizirani računalniško podprti zbirki podatkov TOR.
Enako pobudo sem prek portala STOP birokraciji podal že 3. aprila 2019. Pobuda je bila 15. aprila 2019 posredovana Ministrstvu za notranje zadeve, zaključena z odgovorom pristojnega organa pa je bila šele 9. avgusta 2022, torej več kot tri leta po njeni vložitvi.
Vir: https://www.stopbirokraciji.gov.si/pobuda?st=940&cHash=f5cc010d7ce7041d74dd4b3394e178aa
Že takrat sem opozoril na nesorazmerje med dejanskim časom, potrebnim za prodajo streliva, in administrativnim časom, potrebnim za ročni vnos iste transakcije v sistem TOR. V takratni pobudi sem problem opisal zelo nazorno: »Prodajo izvršimo v sekundah, evidenco pretipkavamo v minutah.«
Več kot sedem let po vložitvi prvotne pobude problem ni odpravljen, ampak je situacija mnogo slabša: »Prodajo izvršimo v sekundah, evidenco pretipkavamo v urah!«
Zato menim, da je danes ponovno obravnavanje te pobude še toliko bolj utemeljeno zaradi razvoja evropske zakonodaje, izrazite usmeritve Evropske unije v zmanjševanje administrativnih bremen ter potrebe po izboljšanju konkurenčnosti evropskih in slovenskih podjetij.
Po reorganizaciji državne uprave so poleg tega področje notranjih zadev in orožja ter področje javne uprave, kakovosti predpisov in zmanjševanja administrativnih bremen združeni znotraj Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo.
Zato pričakujem, da bo ministrstvo to pobudo tokrat obravnavalo celovito – tako z vidika javne varnosti kot z vidika sorazmernosti predpisa, administrativnih stroškov, konkurenčnosti gospodarstva in načel boljše zakonodaje.
1) Evropska zakonodaja ne zahteva evidence vsake posamezne prodaje streliva
V odgovoru na mojo pobudo iz leta 2019 se je takratno Ministrstvo za notranje zadeve med drugim sklicevalo na Direktivo 2008/51/ES ter potrebo po zagotavljanju sledljivosti orožja, njegovih bistvenih sestavnih delov in streliva.
Menim, da takšna obrazložitev ni dovolj natančno razlikovala med zahtevami evropskega prava glede strelnega orožja in bistvenih sestavnih delov ter zahtevami glede streliva.
Danes velja kodificirana Direktiva (EU) 2021/555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o nadzoru nabave in posedovanja orožja.
Pri tem je pomembno, da že sama Direktiva v 13. tč 1. člena pojem »sledenje« opredeljuje kot sistematično spremljanje strelnega orožja ter, »kadar je mogoče«, njegovih sestavnih delov in streliva od proizvajalca do kupca. Evropski zakonodajalec torej tudi pri sami definiciji sledenja izrecno upošteva dejstvo, da sledljivost streliva ni primerljiva z individualno sledljivostjo strelnega orožja.
Direktiva v 4. členu določa, da morajo trgovci in posredniki ves čas svoje dejavnosti voditi register, v katerem se zabeleži vsako strelno orožje in vsak bistveni sestavni del, ki ga prejmejo ali oddajo, skupaj s podatki, ki omogočajo identifikacijo in sledljivost.
Obveznost je formulirana izrecno za:
– strelno orožje in – bistvene sestavne dele orožja.
Strelivo v tej določbi ni navedeno.
Direktiva prav tako zahteva, da trgovci pristojnim nacionalnim organom brez nepotrebnega odlašanja sporočajo transakcije, ki vključujejo strelno orožje ali bistvene sestavne dele.
Tudi v tej določbi strelivo ni navedeno.
To ni nepomembna terminološka razlika, temveč jasna odločitev evropskega zakonodajalca glede obsega obvezne evropske evidence.
Direktiva seveda ureja tudi strelivo, vendar z drugimi ukrepi. Med drugim ureja pogoje za njegovo nabavo in posest, zahteve glede označevanja embalaže, preverjanje identitete in upravičenosti kupca pri prodaji na daljavo ter posebne omejitve glede določenih vrst streliva.
Ne določa pa splošne obveznosti trgovca, da mora vsako zakonito maloprodajno transakcijo streliva vnesti v centralno državno evidenco z identifikacijo posameznega kupca.
Direktiva (EU) 2021/555 torej jasno razlikuje med:
– nadzorom upravičenosti do nakupa streliva in
– trajnim evidentiranjem vsake posamezne transakcije streliva.
Prvo je zahteva evropskega sistema nadzora. Drugo v obsegu, kot ga izvaja Republika Slovenija, NI zahteva navedene direktive.
2) Evidenca prodaje ne zagotavlja dejanske sledljivosti posameznega naboja
Posebej je treba opozoriti, da evidentiranje kupca streliva v sistemu TOR v resnici ne zagotavlja sledljivosti posameznega naboja od proizvajalca do končnega uporabnika. Za razliko od strelnega orožja posamezen naboj nima individualne serijske številke ali druge enolične oznake, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, komu je bil konkretni naboj prodan.
Direktiva (EU) 2021/555 zato zahteva označevanje osnovne embalaže streliva z imenom proizvajalca, identifikacijsko številko serije oziroma lota, kalibrom in vrsto streliva, ne zahteva pa individualne označitve vsakega naboja z edinstveno sledljivo številko. Na samem naboju so razvidne le osnovne identifikacijske oznake (kaliber in proizvajalec), ne pa podatek o proizvodnem lotu in nikakor ne podatek o trgovcu ali osebi, ki je naboj kupila. Dejanska sledljivost zato obstaja predvsem na ravni proizvodnega lota in originalne embalaže: proizvajalec lahko ugotovi, kateremu distributerju oziroma distributerjem je dobavil določeno proizvodno serijo, distributer pa lahko ugotovi, katerim trgovcem jo je nadalje dobavil. Posamezen lot pa lahko obsega tudi več sto tisoč nabojev in je razdeljen med številne distributerje in trgovce. Ko je strelivo vzeto iz originalne embalaže, povezave med konkretnim nabojem in številko lota ni več mogoče ugotoviti. Poleg tega oseba, ki je strelivo zakonito kupila, ni nujno njegov končni uporabnik oziroma končni posestnik; strelivo se lahko ob spoštovanju veljavnih predpisov prenese drugi upravičeni osebi, prav tako pa pri zakonitih prenosih med upravičenimi osebami v različnih državah članicah prvotni maloprodajni vpis sam po sebi ne omogoča ugotovitve poznejše poti posameznega naboja. Evidenca TOR torej lahko pokaže, da je določena oseba na določen dan kupila določeno količino in vrsto streliva, ne more pa dokazati, da je konkreten naboj, najden ali uporabljen mesece ali leta pozneje, prav tisti naboj, ki ga je ta oseba kupila. Govoriti o sledljivosti posameznega streliva na način, kot jo poznamo pri individualno označenem strelnem orožju, je zato tehnično in dejansko zavajajoče. Slovenska evidenca ustvarja predvsem administrativno sled o nakupu, ne pa dejanske sledljivosti posameznega naboja.
3) TOR podvaja obstoječe evidence in pri tem vsebuje manj natančne podatke
Pri presoji smiselnosti sistema TOR za nabavljeno in prodano strelivo je treba upoštevati tudi dejstvo, da danes praktično vsi gospodarski subjekti poslujemo z računalniško podprtimi poslovnimi informacijskimi sistemi (ERP), v katerih se že zaradi rednega poslovanja, računovodstva, zalog, davčnih obveznosti, reklamacij in sledljivosti blaga evidentirata nabava in prodaja posameznih izdelkov.
Pri trgovcih s strelivom so ti podatki praviloma bistveno podrobnejši od podatkov, ki se zahtevajo oziroma uporabljajo v sistemu TOR. Poslovni sistem ne evidentira zgolj splošnega podatka, da je bilo prodano na primer strelivo kalibra .308 Winchester, temveč praviloma natančno identificira artikel – proizvajalca, komercialno oznako streliva, maso in vrsto krogle ter druge lastnosti posameznega izdelka. Tako je mogoče razlikovati med različnimi izvedbami istega kalibra, na primer HIT, DK, ID Classic, EVO, Express, Plus, Star in številnimi drugimi vrstami in modeli streliva.
Ob prodaji se lahko v poslovni evidenci hranijo tudi podatki o kupcu, kot so ime in priimek, naslov, podatki o orožni listini oziroma drugi listini, ki izkazuje upravičenost do nakupa, datum nakupa ter natančna količina, vrsta, tip in model kupljenega streliva.
Takšna poslovna evidenca je lahko za potrebe konkretne kriminalistične preiskave celo bistveno uporabnejša od splošne evidence TOR. Če bi bilo na primer na podlagi krogle, konstrukcije izstrelka ali drugih dokazov mogoče ugotoviti ne samo kaliber, temveč tudi konkretno vrsto, tip in model streliva, bi bilo mogoče v poslovnih evidencah trgovcev krog potencialnih kupcev bistveno natančneje zožiti.
Postavlja se zato vprašanje, kakšno dodatno informacijsko vrednost zagotavlja centralna evidenca TOR, če gospodarski subjekti iste transakcije že evidentirajo v svojih poslovnih informacijskih sistemih, pogosto bistveno podrobneje in natančneje. V primeru konkretnega kaznivega dejanja lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi pooblastili od trgovca pridobi podatke iz njegove poslovne dokumentacije in informacijskega sistema.
Sedanja ureditev tako v veliki meri pomeni podvajanje istega administrativnega postopka: trgovec prodajo najprej evidentira v lastnem poslovnem sistemu, nato pa mora del istih podatkov ponovno ročno vnesti še v državni sistem TOR. S tem ne nastane nujno nova sledljivost, nastaneta pa dodatno administrativno delo in dodatna možnost napak pri ponovnem prepisovanju podatkov.
Če je cilj zakonodajalca zagotoviti možnost naknadnega preverjanja zakonitih prodaj streliva, bi bilo zato treba proučiti, ali je mogoče isti cilj učinkovito doseči z obveznostjo ustreznega hranjenja poslovnih evidenc pri trgovcu in njihovo predložitvijo pristojnemu organu na zakonito zahtevo, brez obveznega podvajanja vsake posamezne transakcije v centralnem sistemu TOR.
4) Tudi Protokol OZN ne zahteva neomejene evidence vsake domače prodaje streliva
V odgovoru na mojo prejšnjo pobudo se je Ministrstvo za notranje zadeve sklicevalo tudi na Protokol proti nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih delov in sestavnih delov ter streliva in trgovini z njimi, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu.
Tudi ta argument je treba obravnavati natančneje.
7. člen Protokola določa obveznost vzdrževanja informacij o strelnem orožju, glede njegovih delov, sestavnih delov in streliva pa uporablja izrecno omejitev: »where appropriate and feasible«, torej kjer je to primerno in izvedljivo.
Protokol nadalje posebej opredeljuje podatke, ki jih je treba hraniti pri mednarodnih transakcijah z orožjem, deli, sestavnimi deli in strelivom.
Iz tega ne izhaja avtomatična zahteva po centralnem evidentiranju vsake zakonite domače prodaje streliva.
Zato prosim ministrstvo, da v odgovoru na to pobudo konkretno navede določbo mednarodnega prava, če meni, da takšna obveznost obstaja, in ne zgolj splošnega sklicevanja na potrebo po sledljivosti.
5) Slovenska ureditev predstavlja nacionalni nadstandard oziroma gold-plating
Direktiva (EU) 2021/555 državam članicam dopušča sprejetje strožjih pravil.
Zato ne trdim, da je slovenska ureditev nezakonita že zato, ker je strožja od evropske direktive.
Treba pa je jasno povedati, da gre pri obveznem evidentiranju vsake prodaje streliva za nacionalno odločitev Republike Slovenije in ne za administrativno obveznost, ki bi jo Sloveniji nalagala Evropska unija.
Gre za izrazit primer nacionalnega nadstandarda oziroma t. i. gold-platinga.
Po domače povedano: na tem področju smo bolj papeški od papeža.
Prav portal STOP birokraciji navaja, da so boljši predpisi pomembni za zakonodajno okolje, ki je minimalno obremenjujoče, izboljšuje konkurenčnost gospodarstva in znižuje stroške poslovanja.
Evropski parlament, Svet in Komisija so se v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2016 zavezali, da mora biti zakonodaja čim bolj enostavna in jasna, da se je treba izogibati čezmernemu urejanju in administrativnim bremenom za državljane, upravo in podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ter da mora zakonodaja prispevati h konkurenčnosti gospodarstva.
Posebej pomenljivo je, da je portal STOP birokraciji julija 2026 sam objavil prispevek oziroma vprašalnik EU o čezmernem urejanju – gold-platingu.
Težko si predstavljam bolj tipičen primer za takšno presojo od nacionalne evidence, ki od gospodarskega subjekta zahteva ročno evidentiranje velikega števila zakonitih komercialnih transakcij, čeprav takšne evidence evropska direktiva sama ne zahteva.
6) Slovenska ureditev obremenjuje domače trgovce in vpliva na njihovo konkurenčnost
Slovenski trgovci poslujemo na enotnem evropskem trgu in neposredno konkuriramo trgovcem v drugih državah članicah. Posebej izrazito je to na obmejnih območjih.
Primer Avstrije jasno kaže, da je mogoče zahteve evropskega prava izvajati bistveno manj administrativno obremenjujoče.
Avstrijski § 144 Gewerbeordnung določa obveznost vodenja Waffenbucha za določene kategorije orožja in posebej za »Munition für Faustfeuerwaffen«, torej strelivo za kratkocevno orožje.
Avstrija torej nima splošne obveznosti evidentiranja vsake prodaje vseh vrst streliva, primerljive s slovensko ureditvijo.
V Nemčiji § 34 Waffengesetz zahteva preverjanje upravičenosti kupca pri izročitvi orožja ali streliva. Obvezno elektronsko poročanje trgovcev po § 37 pa se nanaša na določene transakcije z dokončanim strelnim orožjem, ne na vsako običajno domačo prodajo streliva.
Na Švedskem veljavna Vapenförordning (2026:409) določa trgovčevo nakupno in prodajno evidenco za strelno orožje. Določba o teh trgovskih seznamih izrecno govori o »skjutvapen« – strelnem orožju – ne o splošnem beleženju vsake prodaje streliva v isti evidenci.
Tudi francoska ureditev kaže drugačen pristop. Splošni dnevni register, določen v členu R313-24 Code de la sécurité intérieure, je pri orožju kategorije C vezan na orožje in njegove sestavne dele. Francija sicer določa posebne obveznosti pri prodaji streliva, zlasti pri prodaji na daljavo, vendar v preverjenih določbah nismo identificirali splošne zahteve, primerljive s slovenskim sprotnim centralnim ročnim vnosom vsake običajne maloprodajne transakcije streliva v TOR.
Drugo skupino predstavljajo države, ki evidence streliva sicer zahtevajo, vendar dopuščajo manj obremenjujoč način njihovega vodenja.
Finska trgovcu omogoča izbiro: podatke o strelivu lahko prijavi v državni informacijski sistem ali pa jih namesto tega vodi v lastni evidenci. Lastna evidenca se policiji predloži na zahtevo. Tak model neposredno kaže, da centralni vnos vsake posamezne transakcije ni edini način za zagotavljanje nadzora.
Hrvaška prav tako zahteva evidenco prodanega streliva in delov streliva, vendar jo trgovec vodi pri sebi v predpisanem vpisniku. Evidenca se lahko vodi elektronsko; v tem primeru jo mora trgovec ob koncu koledarskega leta natisniti in povezati. Hrvaški obrazec je celo zelo podroben in vsebuje vrsto, znamko, kaliber, številko lota oziroma pakiranja in količino. Gre torej za model, kjer je evidenca pri gospodarskem subjektu in ne za sprotni TOR-podoben ročni vnos vsake transakcije v centralni državni sistem.
Španija prav tako zahteva trgovske evidence prodaje streliva, vendar uporablja drugačen sistem. Trgovec prodajo vpiše v svoje poslovne knjige, pri določenem kovinskem strelivu pa o nakupih poroča pristojni Guardia Civil v prvih petih dneh naslednjega meseca. Španski predpisi dopuščajo računalniško oziroma elektronsko vodenje teh evidenc. To je manj obremenjujoč model kot ponovni ročni vnos vsake postavke v centralni sistem v realnem času.
Ti primeri kažejo, da med državami članicami obstajajo vsaj trije bistveno manj obremenjujoči modeli od slovenskega:
1. omejitev obsega evidence samo na določene vrste streliva,
2. vodenje evidence pri trgovcu z možnostjo vpogleda pristojnega organa,
3. avtomatski ali periodični elektronski prenos podatkov iz poslovnega informacijskega sistema, brez ponovnega ročnega vnašanja vsake posamezne transakcije.
Slovenski trgovec mora zato pri določeni prodaji opraviti dodatna administrativna dejanja, ki jih njegov neposredni konkurent nekaj kilometrov čez državno mejo ni dolžan izvajati.
Posledica so:
– daljši čas prodajnega postopka, – večja poraba delovnega časa zaposlenih, – dodatni administrativni stroški, – več možnosti za napake pri ročnem prepisovanju podatkov, – potreba po dvojnem vodenju podatkov v poslovnem informacijskem sistemu trgovca in državnem sistemu TOR, – slabša konkurenčnost slovenskega trgovca;
Pri tem ne gre za vprašanje odprave preverjanja upravičenosti kupca.
Trgovec mora seveda še naprej preveriti, ali je kupec po zakonu upravičen do nakupa konkretnega streliva.
Vprašanje je, zakaj je treba po že opravljenem preverjanju zakonito transakcijo še ročno vnašati v centralno državno zbirko podatkov.
7) Konkretna administrativna obremenitev sistema TOR
Lani smo v družbi Hamex imeli 4.651 materialnih prometov s strelivom. To pomeni točno toliko vnosov v TOR, ja 4.651 vnosov! Sedaj bom podrobno prikazal, koliko časa traja en posamezen vnos iz našega poslovno-informacijskega sistema (ERP) v TOR.
Kupec v spletu naroči in ERP avtomatično kreira Naročilo kupca in Dobavnico (ERP pove, v katerem skladišču se kaj nahaja, na kateri polici, sistem FIFO). Dobavnica je edini dokument v papirni obliki. Prodajalec pripravi blago, dopiše opombe, stranka blago prevzame in se podpiše. Sedaj se pričnejo muke: Za potrebe učinkovitega dela s TOR smo bili prisiljeni ustvariti še dodatno Excel tabelo z osebnimi podatki kupcev in odgovornih oseb. Sistem TOR tako poleg samega administrativnega bremena posredno povzroča nastanek dodatne zbirke osebnih podatkov, kar pomeni dodatne obveznosti in tveganja z vidika varstva osebnih podatkov.:
Postopek je tak, da moram najprej poiskati kupca v šifrantu (vpišem prve tri črke in ga izberem iz seznama, 3x kliknem, da se vpiše pravi), potem moram pogledati v excel listo in preveriti podatke o dovoljenju, potem prepišem podatke o DŠ, o prodajalcu, EMŠO prodajalca in na dobavnici izpolnim podatke. Veliko je klikanja in preverjanja med programom in excel tabelo. Razlog je tudi lahko, da kupec kupi večje število streliva, ki pa je na različnih dovoljenjih. Celoten postopek je zato zelo dolgotrajen in zahteva veliko časa.
Če mi ne verjamete, odločevalci - zakonodajalci vabljeni za mojo mizo. V živo boste preverili:
– katere podatke morate vnesti, – katere podatke morate ponovno prepisovati, čeprav že obstajajo v drugih evidencah, – koliko posameznih korakov oziroma vnosov zahteva ena prodaja, – kako se postopek zaplete pri nakupu več različnih kalibrov ali vrst streliva, – koliko časa traja sama komercialna prodaja in koliko časa naknadno administrativno evidentiranje, – koliko takih vnosov trgovec opravi mesečno oziroma letno, – kakšen strošek dela zaradi tega nastane podjetju in – kakšna je možnost napak pri ročnem prepisovanju velike količine podatkov.
Na podlagi teh podatkov boste lahko sami številčno ovrednotiti letno administrativno breme, ki ga predpis nalaga trgovcu.
8) Sorazmernost ukrepa in dejanska korist evidence
Ne nasprotujem ukrepom, ki so potrebni za zagotavljanje javne varnosti in preprečevanju nedovoljene trgovine z orožjem in strelivom.
Nasprotujem pa administrativnim ukrepom, katerih potrebnost, učinkovitost in sorazmernost niso konkretno izkazane.
Pri vsakem dodatnem nacionalnem administrativnem bremenu bi moralo biti mogoče odgovoriti vsaj na naslednja vprašanja:
– Kateri konkretni varnostni cilj ukrep zasleduje?
– Ali je ukrep za dosego tega cilja dejansko primeren?
– Ali je ukrep nujen?
– Ali je mogoče isti cilj doseči z manj obremenjujočim ukrepom?
– Kakšni so administrativni stroški ukrepa za gospodarstvo?
– Kakšna je merljiva korist ukrepa za pristojne državne organe?
– Ali korist ukrepa opravičuje stroške, ki jih povzroča?
Pri tem je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti iz prava Evropske unije ter 16. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki priznava svobodo gospodarske pobude.
Dodatno je treba upoštevati, da se v evidenci obdelujejo osebni podatki kupcev in trgovcev.
Splošna uredba o varstvu podatkov – GDPR zahteva med drugim spoštovanje načela najmanjšega obsega podatkov in omejitve njihove hrambe.
Če evropska zakonodaja ne zahteva, da se vsaka domača prodaja streliva poveže s konkretnim kupcem in desetletja hrani v državni evidenci, mora država toliko jasneje utemeljiti nujnost in sorazmernost takšne nacionalne rešitve.
9) Nova organizacija ministrstva omogoča celovito presojo pobude
Ob vložitvi moje prve pobude leta 2019 sta bila področje notranjih zadev in projekt zmanjševanja administrativnih bremen institucionalno ločena. Danes ni več tako.
Po spremembi Zakona o Vladi Republike Slovenije so področja nekdanjega Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za javno upravo in Ministrstva za digitalno preobrazbo združena v Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo.
Isti državni organ je tako danes pristojen na eni strani za področje orožja, na drugi pa za razvoj javne uprave, kakovost predpisov, digitalizacijo in zmanjševanje administrativnih bremen.
To je priložnost, da se vprašanje po več kot sedmih letih ponovno presodi brez institucionalnega prelaganja odgovornosti med različnimi ministrstvi.
Zato prosim, da se ta pobuda ne obravnava zgolj tako, da organizacijska enota, ki upravlja področje orožja oziroma sistem TOR, ponovno pojasni, zakaj je obstoječa ureditev potrebna.
Predlagam, da ministrstvo izvede dejansko presojo administrativnega bremena v okviru načel projekta STOP birokraciji ter primerja:
– korist evidence z njenim stroškom, – slovensko ureditev z minimalnimi zahtevami prava EU, – slovensko ureditev z ureditvami drugih držav članic, – sedanjo rešitev z možnimi manj obremenjujočimi alternativami (skeniranje orožne listine, prenos html datotek prometa na server MNZ…).
10) Konkretna vprašanja ministrstvu
Prosim za konkretne odgovore na naslednja vprašanja:
1. Katera posamezna določba Direktive (EU) 2021/555 zahteva evidentiranje vsake domače prodaje streliva konkretnemu kupcu?
2. Katera posamezna določba prava EU zahteva, da trgovec podatke o taki prodaji posreduje v centralno državno računalniško zbirko?
3. Katera posamezna določba mednarodne pogodbe Republiki Sloveniji nalaga takšno obveznost?
4. Če takšne neposredne obveznosti ni, zakaj Republika Slovenija ohranja nacionalni nadstandard?
5. Kakšna konkretna dodatna varnostna korist nastaja zaradi evidence prodanega streliva v TOR?
6. Kolikokrat so bili v zadnjih petih letih podatki iz evidence prodanega streliva uporabljeni pri odkrivanju ali dokazovanju kaznivih dejanj?
7. V koliko primerih so prav ti podatki o posamezni zakoniti prodajni transakciji streliva bistveno prispevali k uspešnemu zaključku postopka?
8. Ali je bila izdelana analiza stroškov, ki jih zaradi obveznega vodenja te evidence nosijo slovenski gospodarski subjekti?
9. Ali je bila opravljena primerjalna analiza ureditve v drugih državah članicah Evropske unije?
10. Ali je bil opravljen test sorazmernosti glede obsega obdelave in časa hrambe osebnih podatkov kupcev?
11) Predlog spremembe zakonodaje
Predlagam spremembo Zakona o orožju in Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju tako, da se odpravi splošna obveznost trgovcev za evidentiranje nabave in prodaje streliva ter delov streliva v centralni zbirki TOR, kolikor takšno evidentiranje ne izhaja iz obveznih zahtev prava Evropske unije ali mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.
Ob tem naj se v celoti ohranijo vsi ukrepi, ki so dejansko potrebni za zagotavljanje javne varnosti, predvsem:
– preverjanje upravičenosti kupca do nakupa streliva, – zakonske omejitve glede oseb, ki smejo strelivo nabavljati, – označevanje in sledljivost proizvodnih serij oziroma lotov, – obveznosti glede sumljivih transakcij, – evidence in dovoljenja pri uvozu, izvozu in prenosih med državami ter – druge obveznosti, ki jih neposredno zahtevajo evropski oziroma mednarodni predpisi.
S tem javna varnost ne bi bila prav nič zmanjšana.
Odpravilo bi se administrativno evidentiranje zakonitih domačih komercialnih transakcij, za katerega mora država najprej dokazati, da je nujno, učinkovito in sorazmerno.
12) Sklep
Portal STOP birokraciji navaja, da je njegov namen ustvarjanje zakonodajnega okolja, ki je minimalno obremenjujoče, izboljšuje konkurenčnost gospodarstva ter poenostavlja poslovanje podjetij.
Menim, da je obvezno ročno evidentiranje nabave in prodaje streliva ter njegovih delov v sistem TOR šolski primer administrativnega bremena, ki ga je treba preveriti prav skozi ta merila.
Evropska zakonodaja zahteva visok nivo nadzora nad orožjem in strelivom. To pa ne pomeni, da mora Republika Slovenija vsak evropski varnostni cilj avtomatično nadgraditi še z dodatnimi nacionalnimi evidencami.
Če še enkrat uporabim nekoliko manj pravni izraz: ni potrebe, da smo bolj papeški od papeža.
Zato prosim Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, da po več kot sedmih letih od moje prve pobude ponovno opravi vsebinsko presojo te administrativne obveznosti in začne postopek za njeno odpravo oziroma bistveno poenostavitev.
Pričakujem predvsem vsebinski odgovor na vprašanje, zakaj Republika Slovenija zahteva evidenco, ki je pravo Evropske unije samo ne zahteva, kakšna je njena merljiva korist in ali ta korist upravičuje administrativno breme, ki ga država nalaga slovenskemu gospodarstvu.