Sprememba osebne služnosti

Ministrstvo za pravosodje v skladu s svojimi pristojnostmi podaja odgovor, in sicer:

Uvodoma izpostavljamo, da se lahko takšna pobuda nanaša le na osebne služnosti, saj te v vsakem primeru prenehajo s smrtjo služnostnega upravičenca, medtem ko je namen stvarnih služnosti v tem, da služeča nepremičnina služi gospodujoči nepremičnini trajno, kar pomeni, da služnost ne preneha s smrtjo lastnika služeče nepremičnine. Nadalje se lahko v okviru osebnih služnosti takšen predlog nanaša samo na tiste osebne služnosti, katerih predmet je nepremičnina, saj se vpis v zemljiško knjigo zahteva le za takšne osebne služnosti. Služnosti upravičenci se v takem primeru v zemljiško knjigo vpišejo kot imetniki ustrezne osebne služnosti pri nepremičnini.

Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljnjem besedilu: ZZK-1) v 43. členu določa, da se v primerih, ko pravica preneha z imetnikovo smrtjo, vknjižba prenehanja te pravice (torej izbris) dovoli na podlagi potrdila pristojnega matičnega organa o vpisu smrti imetnika v matični register ali pravnomočne sodne odločbe o razglasitvi imetnika za mrtvega. Če potrdila pristojnega matičnega organa ni mogoče pridobiti, ker iz vpisa nastanka te pravice in vpisa podatkov o imetniku pravice v zemljiški knjigi izhaja verjetnost, da je imetnik umrl že pred začetkom vodenja matičnega registra, se smrt imetnika lahko dokazuje tudi z drugimi listinami. Ne glede na to določilo se dovoli vknjižba prenehanja pravice, ki preneha z imetnikovo smrtjo, če iz vpisa podatkov o imetniku pravice v zemljiški knjigi izhaja, da je bil imetnik rojen pred 1. januarjem 1900 in vpisani podatek o rojstvu temelji na listini, ki je bila podlaga za vpis, ali je prevzet iz centralnega registra prebivalstva.

Kljub temu, da se informatizirana glavna knjiga zemljiške knjige avtomatizirano povezuje z drugimi informatiziranimi javnimi evidencami, med njimi tudi centralnim registrom prebivalstva in matično knjigo, pa to ne pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče izvaja tovrstne izbrise po uradni dolžnosti. Temeljno procesno pravilo zemljiške knjige je, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis (zemljiškoknjižni predlog) in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa samo, če tako določa zakon (125. člen ZZK-1; načelo dispozitivnosti postopka). Odločanje o vknjižbah po uradni dolžnosti je urejeno v 46. členu ZZK-1 in ta ne navaja vknjižb prenehanja pravic, ki prenehajo s smrtjo njihovega imetnika. Razlog za dispozitivnost postopka je predvsem v civilni oziroma zasebnopravni naravi prometa z nepremičninami, zato je ukrepanje po načelu oficialnosti zamejeno. Ne gre torej zgolj za tehnično vprašanje izmenjave podatkov med različnimi javnimi evidencami in servisi (preko mehanizma poočitve se npr. avtomatizirano izmenjujejo in posodabljajo določeni podatki o imetnikih pravic – fizičnih osebah, ki so pomembni za njihovo pravilno identifikacijo) in ukrepanja na njihovi podlagi, temveč za vprašanje avtomatiziranega ustvarjanja pravnih posledic, ki bi jih zgolj z izvedbo izbrisa po uradni dolžnosti ustvarilo zemljiškoknjižno sodišče. V primerih, ko to izvaja vpise po uradni dolžnosti na podlagi zapuščinskih ter stečajnih in izvršilnih postopkov, je namreč o vsebinskih vprašanjih meritorno že odločilo pristojno sodišče, zato zemljiškoknjižno sodišče skladno s svojo vlogo res zgolj izvede vpis ali izbris, s predlagano spremembo pa bi prevzelo tudi vse vsebinske implikacije take vknjižbe, kar pa ni predmet in namen zemljiškoknjižnega postopka.