Zmanjšanje negotovosti pridobivanja dovoljenj gradbenih projektov

Odgovor Ministrstva za naravne vire in prostor:

zahvaljujemo se vam za posredovano pobudo in za pozornost, ki ste jo namenili vprašanjem, povezanim s procesi izdajanja dovoljenj za gradbene projekte. Članek Birokracija brez meja: tudi z nevidnimi elementi, objavljen v časopisu Delo 11. marca 2026, izpostavlja nekatere primere nejasnosti ter zapletov, s katerimi se srečujejo projektanti pri svojem delu.

Graditev je kompleksno in multidisciplinarno področje, ki zahteva natančno, strokovno in zakonito izvajanje upravnih nalog. Predstavljeni primeri v članku ne kažejo na večje sistemske napake, temveč na posamezne zaplete, predstavljene zgolj v luči projektantov ne pa tudi vseh ostalih deležnikov. Zavedati se je treba, da se v postopku gradnje srečujejo številni deležniki: od samega investitorja, projektanta, občine in ostalih resornih mnenjedajalcev, upravnega organa in nenazadnje tudi »sosedov« ter drugih oseb, ki jih taka gradnja lahko prizadene.

Članek tako ne daje celostne slike in ne orisuje širše slike teh konkretnih primerov, ki so lahko posledica različnih dejavnikov: od pretiranih želja investitorjev, ki presegajo možnosti dopustne gradnje, slabo pripravljenih projektov, ki podaljšujejo postopke, neustrezne in neskladne gradnje, ki preprečijo izdajo uporabnega dovoljenja, pa seveda tudi različnega tolmačenja posameznih nejasnih določb prostorskega akta ter v nekaterih primerih pretirane »vestnosti« upravnih organov, ki se lahko izražajo kot »birokratske ovire«.

Glede navedbe, da občina potrdi skladnost s prostorskimi akti, upravna enota pa to “negira”, je treba pojasniti, da imata v sistemu urejanja prostora in graditve objektov občina in upravna enota različne pristojnosti, določene v zakonodaji (Zakon o urejanju prostora – ZUreP-3 ter Gradbeni zakon – GZ-1). Občina je pristojna za pripravo in sprejem prostorskih aktov ter za izdajo mnenj, kadar področni zakon tako določa. Upravna enota pa je pristojna za vodenje upravnega postopka in odločanje o izdaji dovoljenja, pri čemer mora preveriti vsa zakonsko določena dejstva in pogoje. V posameznih primerih se lahko zgodi, da se mnenje občine in ugotovitev upravne enote razlikujeta. To ni posledica neobstoja mehanizmov za usklajevanje, temveč izvirno iz različnih zakonskih nalog obeh institucij in nadaljnjih preveritev, ki jih je upravna enota dolžna izvesti v postopku. Zakon že predvideva usklajevanje med organoma, prav tako je upravni organ že vezan na mnenje občine, če je to zakonito in ustrezno obrazloženo, ne daje pa možnosti, da ena institucija v celoti prevzema naloge druge. Urejanje prostora je izvirna pristojnost občine, odločba upravne enote pa je upravni akt, za katerega je odgovorna izključno upravna enota, zato mora neodvisno presoditi izpolnjevanje pogojev.

Možnost, da bi ena od institucij prevzela pristojnosti druge, ni skladna z veljavno zakonodajo in tudi ne s temeljnimi upravnimi načeli. Določene faze procesa so namreč vezane na strokovne organe, ki imajo specifične pravne pristojnosti, posebne strokovne kvalifikacije, zagotovljene mehanizme nadzora ter zakonsko odgovornost za zakonitost odločitev. Ker graditev posega v prostor, okolje, varnost ljudi in premoženja, mora biti presoja razdeljena na različne strokovne ravni, sicer bi se povečalo tveganje za napake, neenako obravnavo in pravno nezanesljivost.

Z zadnjimi spremembami zakonodaje (GZ-1, ZUreP-3 in podzakonski predpisi) je bilo uvedenih več ukrepov za poenotenje dela upravnih delavcev ter za zmanjševanje tveganja razhajanj med nosilci urejanja prostora. Vpeljava elektronskega sistema eGraditev omogoča preglednejše postopke in enotnejše razumevanje zahtev. Redno potekajo izobraževanja, skupne delavnice in usklajevanja občin, upravnih enot, ministrstev in nosilcev urejanja prostora.

Vsaka sprememba zakonodaje odpravlja prepoznane sistemske pomanjkljivosti. Nekateri v članku opisani razlogi so bili povod za uvedbo bolj jasnih pravil glede mnenjedajalcev in rokov.

Glede predloga, naj strokovnjaki in deležniki identificirajo dodatne problematične detajle in predlagajo poenostavitve, ocenjujemo kot konstruktivno in dobrodošlo. Že sedaj potekajo aktivnosti za nadaljnje poenotenje praks in izboljšanje predvidljivosti postopkov (strokovne skupine, sodelovanje z upravnimi enotami in občinami, posodobitve navodil in smernic). Predlog, da se sistem ponovno pregleda tudi s širšim naborom deležnikov, je smiseln.

Hkrati pa je treba poudariti, da je gradnja regulirano področje, kjer prepogosto spreminjanje regulative in preveliko zmanjševanje normiranosti lahko vodi do:

• nejasnosti pri projektiranju,

• slabše pravne varnosti investitorjev in stranskih udeležencev,

• povečanja tveganj za varnost, okolje, požarno varnost in stabilnost objektov,

• kasnejših neskladij pri nadzoru in uporabi objektov.

Manj normiranja je mogoče le pri nebistvenih elementih, vendar to zahteva strokovno analizo, saj je treba ločiti med tistim, kar se zdi manj pomembno in tistim, kar ima dejanski vpliv na varnost, rabo prostora ali varstvo okolja.