Uskladitev slovenskega sistema umeščanja v prostor z najnaprednejšimi v EU
Področje: Okolje in prostor
Pristojni organi: MNVP, MOPE, MzI
09. 03. 2026Pobuda oddana
12. 03. 2026Pobuda objavljena
12. 03. 2026Pobuda posredovana v odziv
Pobuda
Predlagam, da strokovnjaki za sistem »umeščanja v prostor« presodijo o treh predlogih v nadaljevanju.
1. Prvič, da uporabijo postopke umeščanja v prostor blejske in novomeške obvoznice za celovito sistemsko analizo slabosti slovenskega sistema »umeščanja v prostor«.
2. Drugi predlog: da presodijo o opcijah prenosa najboljših praks na področju celotnega sistema “umeščanja v prostor“ iz EU v Slovenijo. Na primer, zgleduje se lahko po nizozemskem Environment and Planning Act (Omgevingswet), ki je skladen z EU regulativo in Aarhuško konvencijo. Ključne značilnosti:
2.1) Ena zakonodaja za vse: Environment and Planning Act (Omgevingswet) konsolidira več desetih prejšnjih zakonov o prostorskem načrtovanju, okolju, gradnji in drugih področjih v en sam zakon. Namen je bil poenostaviti in integrirati postopke, da se projekti hitreje uresničujejo. Zakon pokriva načrtovanje prostora, uporabo zemljišč, posege v okolje in dovoljenja pod eno streho.
2.2) Zgodnje vključevanje javnosti. Ena od glavnih novosti je zahteva po vključevanju javnosti že v zgodnji fazi projekta. Javnost lahko:
(a) poda pripombe in predloge že pred dokončno traso ali odločbo (!), ko je še odprto več možnih rešitev.
(b) To vključevanje ni nujno, da pomeni soglasje, ampak mora biti dokumentirano in vključeno v postopek odločitve. Tak pristop pomaga reševati konflikte, preden projekt vstopi v formalno odločanje, kar zmanjšuje možnosti za kasnejše blokade.
2.3) Integriran postopek odločanja. Za projekte, ki bi v prejšnjem sistemu potrebovali več ločenih dovoljenj (npr. občinsko zemljiško ureditev, okoljske presoje, gradbena dovoljenja), Omgevingswet omogoča, da se ti postopki združijo v eno odločbo. Med drugim to pomeni naslednje:
(a) investitor vloži en upravni postopek, ki združi vse zahteve.
(b) Odločba zajema vse pomembne pravne in okoljske vidike ko je odločba izdana, obstaja ena pritožbena runda namesto več ločenih. To bistveno zmanjša fragmentacijo postopkov, ki je v Sloveniji eden glavnih vzrokov za zavlačevanje projektov.
2.4) Časovno omejene pritožbe. Nizozemski sistem določa jasne časovne roke za vlaganje pripomb in pritožb:
(a) glavni odziv/odprto obdobje pri pripravi projekta: tipično 6 tednov (približno 60 dni), v nekaterih primerih do 8 tednov.
(b) Pritožba po izdaji integrirane odločbe se mora vložiti znotraj vnaprej določenega roka (npr. 6–8 tednov) – po tem projektu prenehajo blokade zaradi novih pritožb. Čeprav lahko stranke nato iščejo pravno varstvo (sodna pritožba), časovni okvirji preprečujejo neomejeno zavlačevanje postopka, saj se projekt lahko začne izvajati, ko pritožbene možnosti potečejo.
2.5) Spletna preglednost in digitalni sistem. Celoten sistem je podprt z digitalno platformo (Omgevingsloket / Digitaal Stelsel Omgevingswet), kjer so dostopni (a) vsi prostorski in okoljski akti, (b) dovoljenja in odločitve, (3) roki in dokumenti za javno participacijo.
To veča preglednost, zmanjšuje administrativne ovire in zmanjšuje možnost, da bi kdo »zamudil« ključne informacije. Pomisleki, ki bi se lahko pojavili ob predlogu uvedbe integriranega sistema urejanja prostora in okoljskega odločanja po vzoru Omgevingswet, bi verjetno bili utemeljeni samo na prvi pogled.
V presojo na primer:
(a) Trditev, da integracija postopkov in časovno omejene pritožbe zmanjšujejo varstvo okolja ali pravice javnosti, spregleda dejstvo, da takšen sistem participacijo premika v zgodnejše faze priprave projektov in načrtov, ko je vpliv javnosti dejansko največji in ko je mogoče vsebino posega še bistveno prilagoditi; omejevanje poznejših pritožbenih rokov pa predvsem preprečuje zlorabo postopkov za zavlačevanje, ne pa legitimnega pravnega varstva.
(b) Morebitni pomisleki o možni pravni negotovosti zaradi združevanja več zakonodajnih področij v enoten okvir lahko prezrejo, da najverjetneje fragmentiran sistem z več ločenimi postopki ustvarja bistveno več pravnih neskladij, podvajanj in nasprotujočih si odločitev kot jasno strukturiran integriran zakonodajni okvir.
(c) Pomisleki o institucionalni destabilizaciji ali izgubi sektorskih pristojnosti težko predstavljajo sistemski argument proti reformi, saj je najverjetneje prav razdrobljenost pristojnosti eden ključnih razlogov za neučinkovitost obstoječega slovenskega sistema. Integriran postopek pa zmanjšuje podvajanje odločanja, izboljšuje koordinacijo med institucijami in povečuje predvidljivost za vse udeležence postopka.
(č) Morebitni pomisleki o pomanjkanju administrativnih kapacitet na lokalni ravni so lahko dobri na prvi pogled in samo z ignoriranjem dejstev da enotni postopkovni okvir, digitalizacija procesov in odprava več zaporednih dovoljenj praviloma zmanjšujejo administrativno breme namesto da bi ga povečevali.
(d) Bojazen, da bi sistem po vzoru nizozemskega otežil umeščanje projektov v prostor, spregleda, da večja transparentnost postopkov, javno dostopne informacije ter zgodnje vključevanje deležnikov praviloma povečujejo legitimnost odločitev in zmanjšujejo število poznejših konfliktov ter sodnih sporov. Nizozemski sistem je pred uvedbo prestal ustrezne razprave in soočenja argumentov za in proti. Zdaj je širše gledano del enotnega evropskega trga, na katerem bo Slovenija z ohranjanjem sedanjega sistema »umeščanja v prostor« vedno bolj zaostajala, če ga ne bo spremenila po zgledu drugih EU držav. Gre za proces (ne)izenačevanja pogojev opravljanja investicijske oz. celotne gospodarske dejavnosti v Sloveniji z drugimi deli enotnega evropskega trga.
3. Tretjič, predlagam, da strokovnjaki pristojni za celoten sistem „umeščanja v prostor“ pred začetkom priprave večje sistemske reforme, kot bi bila preoblikovanje sistema »umeščanja v prostor« po vzoru nizozemskega Omgevingswet, presodijo o naročilu celovite analize deležnikov (stakeholder analysis). Namen je sistematično prepoznati vse ključne akterje v procesu, oceniti njihov vpliv na odločanje ter razjasniti njihove dejanske interese v razpravi o reformi. Takšna analiza omogoča razlikovanje med javno izraženimi argumenti in institucionalnimi ali organizacijskimi interesi. Hkrati omogoča identifikacijo potencialnih nasprotnikov reforme, razkrivanje dejanskih razlogov za njihov odpor do sistemske spremembe ter pripravo ustreznih strategij za upravljanje reformnega procesa. V Sloveniji prostoru bi takšno analizo najprimerneje izvedle institucije z izkušnjami na področju analize javnih politik, upravljanja in komunikacije z deležniki.
Uskladitev slovenskega sistema umeščanja v prostor z najnaprednejšimi v EU
Pobuda
Predlagam, da strokovnjaki za sistem »umeščanja v prostor« presodijo o treh predlogih v nadaljevanju.
1. Prvič, da uporabijo postopke umeščanja v prostor blejske in novomeške obvoznice za celovito sistemsko analizo slabosti slovenskega sistema »umeščanja v prostor«.
2. Drugi predlog: da presodijo o opcijah prenosa najboljših praks na področju celotnega sistema “umeščanja v prostor“ iz EU v Slovenijo. Na primer, zgleduje se lahko po nizozemskem Environment and Planning Act (Omgevingswet), ki je skladen z EU regulativo in Aarhuško konvencijo. Ključne značilnosti:
2.1) Ena zakonodaja za vse: Environment and Planning Act (Omgevingswet) konsolidira več desetih prejšnjih zakonov o prostorskem načrtovanju, okolju, gradnji in drugih področjih v en sam zakon. Namen je bil poenostaviti in integrirati postopke, da se projekti hitreje uresničujejo. Zakon pokriva načrtovanje prostora, uporabo zemljišč, posege v okolje in dovoljenja pod eno streho.
2.2) Zgodnje vključevanje javnosti. Ena od glavnih novosti je zahteva po vključevanju javnosti že v zgodnji fazi projekta. Javnost lahko:
(a) poda pripombe in predloge že pred dokončno traso ali odločbo (!), ko je še odprto več možnih rešitev.
(b) To vključevanje ni nujno, da pomeni soglasje, ampak mora biti dokumentirano in vključeno v postopek odločitve. Tak pristop pomaga reševati konflikte, preden projekt vstopi v formalno odločanje, kar zmanjšuje možnosti za kasnejše blokade.
2.3) Integriran postopek odločanja. Za projekte, ki bi v prejšnjem sistemu potrebovali več ločenih dovoljenj (npr. občinsko zemljiško ureditev, okoljske presoje, gradbena dovoljenja), Omgevingswet omogoča, da se ti postopki združijo v eno odločbo. Med drugim to pomeni naslednje:
(a) investitor vloži en upravni postopek, ki združi vse zahteve.
(b) Odločba zajema vse pomembne pravne in okoljske vidike ko je odločba izdana, obstaja ena pritožbena runda namesto več ločenih. To bistveno zmanjša fragmentacijo postopkov, ki je v Sloveniji eden glavnih vzrokov za zavlačevanje projektov.
2.4) Časovno omejene pritožbe. Nizozemski sistem določa jasne časovne roke za vlaganje pripomb in pritožb:
(a) glavni odziv/odprto obdobje pri pripravi projekta: tipično 6 tednov (približno 60 dni), v nekaterih primerih do 8 tednov.
(b) Pritožba po izdaji integrirane odločbe se mora vložiti znotraj vnaprej določenega roka (npr. 6–8 tednov) – po tem projektu prenehajo blokade zaradi novih pritožb. Čeprav lahko stranke nato iščejo pravno varstvo (sodna pritožba), časovni okvirji preprečujejo neomejeno zavlačevanje postopka, saj se projekt lahko začne izvajati, ko pritožbene možnosti potečejo.
2.5) Spletna preglednost in digitalni sistem. Celoten sistem je podprt z digitalno platformo (Omgevingsloket / Digitaal Stelsel Omgevingswet), kjer so dostopni (a) vsi prostorski in okoljski akti, (b) dovoljenja in odločitve, (3) roki in dokumenti za javno participacijo.
To veča preglednost, zmanjšuje administrativne ovire in zmanjšuje možnost, da bi kdo »zamudil« ključne informacije. Pomisleki, ki bi se lahko pojavili ob predlogu uvedbe integriranega sistema urejanja prostora in okoljskega odločanja po vzoru Omgevingswet, bi verjetno bili utemeljeni samo na prvi pogled.
V presojo na primer:
(a) Trditev, da integracija postopkov in časovno omejene pritožbe zmanjšujejo varstvo okolja ali pravice javnosti, spregleda dejstvo, da takšen sistem participacijo premika v zgodnejše faze priprave projektov in načrtov, ko je vpliv javnosti dejansko največji in ko je mogoče vsebino posega še bistveno prilagoditi; omejevanje poznejših pritožbenih rokov pa predvsem preprečuje zlorabo postopkov za zavlačevanje, ne pa legitimnega pravnega varstva.
(b) Morebitni pomisleki o možni pravni negotovosti zaradi združevanja več zakonodajnih področij v enoten okvir lahko prezrejo, da najverjetneje fragmentiran sistem z več ločenimi postopki ustvarja bistveno več pravnih neskladij, podvajanj in nasprotujočih si odločitev kot jasno strukturiran integriran zakonodajni okvir.
(c) Pomisleki o institucionalni destabilizaciji ali izgubi sektorskih pristojnosti težko predstavljajo sistemski argument proti reformi, saj je najverjetneje prav razdrobljenost pristojnosti eden ključnih razlogov za neučinkovitost obstoječega slovenskega sistema. Integriran postopek pa zmanjšuje podvajanje odločanja, izboljšuje koordinacijo med institucijami in povečuje predvidljivost za vse udeležence postopka.
(č) Morebitni pomisleki o pomanjkanju administrativnih kapacitet na lokalni ravni so lahko dobri na prvi pogled in samo z ignoriranjem dejstev da enotni postopkovni okvir, digitalizacija procesov in odprava več zaporednih dovoljenj praviloma zmanjšujejo administrativno breme namesto da bi ga povečevali.
(d) Bojazen, da bi sistem po vzoru nizozemskega otežil umeščanje projektov v prostor, spregleda, da večja transparentnost postopkov, javno dostopne informacije ter zgodnje vključevanje deležnikov praviloma povečujejo legitimnost odločitev in zmanjšujejo število poznejših konfliktov ter sodnih sporov. Nizozemski sistem je pred uvedbo prestal ustrezne razprave in soočenja argumentov za in proti. Zdaj je širše gledano del enotnega evropskega trga, na katerem bo Slovenija z ohranjanjem sedanjega sistema »umeščanja v prostor« vedno bolj zaostajala, če ga ne bo spremenila po zgledu drugih EU držav. Gre za proces (ne)izenačevanja pogojev opravljanja investicijske oz. celotne gospodarske dejavnosti v Sloveniji z drugimi deli enotnega evropskega trga.
3. Tretjič, predlagam, da strokovnjaki pristojni za celoten sistem „umeščanja v prostor“ pred začetkom priprave večje sistemske reforme, kot bi bila preoblikovanje sistema »umeščanja v prostor« po vzoru nizozemskega Omgevingswet, presodijo o naročilu celovite analize deležnikov (stakeholder analysis). Namen je sistematično prepoznati vse ključne akterje v procesu, oceniti njihov vpliv na odločanje ter razjasniti njihove dejanske interese v razpravi o reformi. Takšna analiza omogoča razlikovanje med javno izraženimi argumenti in institucionalnimi ali organizacijskimi interesi. Hkrati omogoča identifikacijo potencialnih nasprotnikov reforme, razkrivanje dejanskih razlogov za njihov odpor do sistemske spremembe ter pripravo ustreznih strategij za upravljanje reformnega procesa. V Sloveniji prostoru bi takšno analizo najprimerneje izvedle institucije z izkušnjami na področju analize javnih politik, upravljanja in komunikacije z deležniki.