Odgovor Ministrstva za okolje, podnebje in energijo:
Po preučitvi pobude podajamo naslednje stališče ter pojasnilo glede pristojnosti.
1. Glede integracije prostorskih, okoljskih in gradbenih postopkov
Slovenska zakonodaja že izvaja integracijo prostorskega, okoljskega in gradbenega dela postopka, in sicer z:
• integralnim gradbenim dovoljenjem po Gradbenem zakonu (GZ-1), ki v integralnem postopku združuje gradbeno dovoljenje in presojo vplivov na okolje, kadar je ta obvezna,
• ukinitvijo posamičnih upravnih odločb oziroma njihovo prekvalifikacijo v mnenja v primerih, ko se odloča o gradbenem dovoljenju (GZ-1)
• postopkom umeščanja v prostor (DPN) po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-3), ki združuje pripravo prostorskega akta državnega pomena ter strateško in celovito presojo vplivov na okolje.
ZUreP-3 ureja celovito presojo vplivov na okolje kot lex specialis glede na ZVO-2 in se pri tem le deloma (kolikor vprašanja ne ureja drugače) sklicuje na ZVO-2. Posebnost ZUreP-3 glede na ZVO-2, ki je že uzakonjena, je v tem, da nobena CPVO faza nimajo značaja upravnega postopka.
Ne glede na navedeno pa predlagana združitev prostorskega načrtovanja in dovoljevanja, ni mogoča zaradi različne pravne narave aktov, ki izhaja iz prostorske in gradbene zakonodaje (prostorski akt kot splošni pravni akt vs. gradbeno dovoljenje ali okoljevarstveno soglasje kot upravna odločba). Ob tem velja omeniti, da ZureP3 pozna tudi Uredbo o najustreznejši varianti in celovito dovoljenje, ki ju ZureP-3 predvideva za zmanjševanje števila različnih faz.
Tako ZVO-2 kot GZ-1 že predvidevata, da se v okviru OVS oziroma IGD presojajo tudi drugi okoljski vidiki – npr., da OVS vključuje tudi presojo sprejemljivosti na naravo. Katere druge okoljske presoje, ki naj bi se odvile po OVS/IGD je imel predlagatelj v v mislih ni povsem jasno, načeloma pa posamezna področja presoje, kolikor za ni vključena v PVO, ureja področna zakonodaja, ki ni v pristojnosti MOPE (ZV-1, ZKZ itd.)
Je pa bil ravno institut integralnega gradbenega dovoljenja uveden po vzoru nemške in avstrijske ureditve, ki poznata integrirano ureditev dovoljevanja, ne pa tudi prostorskega načrtovanja in dovoljevanja. Pri tem pa se- kot kažejo analize izvajanja EU zakonodaje- vse države članice EU soočajo s primeri dolgotrajnih postopkov.
2. Glede rokov in poenotenja pravnih sredstev
Ni sicer jasno kaj ima pobudnik v mislih, ko govori o fiksnih rokih, saj v pravnem smislu tovrsten izraz ne obstaja. Roki in pravna sredstva so urejeni in jasni. Ti roki so sicer določeni v različnih predpisih:
• v ZUreP-3 so določeni roki in postopki priprave prostorskih aktov ter sodelovanja javnosti,
• v GZ-1 so določeni roki za izdajo gradbenega in integralnega gradbenega dovoljenja,
• v ZVO-2 so določeni roki, faze in pravna sredstva v postopkih okoljskih presoj, v primerih, ko se izda odločba o okoljevarstvenem soglasju in v predhodnem postopka.
• v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) so določena splošna pravila pravnih sredstev.
Roki za odločanje v upravnem postopku so v pravnem smislu sicer instrukcijske narave, kar pomeni, da ob preteku roka organ še vedno lahko odloči, praviloma pa za upravne odločbe ni podana fikcija pozitivne odločite- ker v pravnem sistemu RS načeloma niti ni predvidena (molk organa se lahko uveljavlja kot negativna odločitev), še bolj pa zato, ker bi fikcija pomenila, da v nasprotju z zahtevani SEA in EIA direktive presoja vplivov na okolje ni bila opravljena.
Vsak od navedenih zakonov ureja svoj del postopka, pri čemer vsi sledijo zahtevam evropskih direktiv (zlasti Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov na okolje in Direktive 2001/42/ES o strateški presoji). Te predpise je treba izvajati tako, da se ohrani razlikovanje med strateško in projektno okoljsko presojo, obvezna udeležba javnosti ter zagotovitev učinkovitega pravnega varstva zadevne javnosti.
Pobudnikov predlog, da bi po eni sami upravni odločbi - četudi prostorski akt slovenska pravna teorija in praksa razume kot splošni pravni akt - obstajala le ena pritožba na upravno sodišče brez možnosti vračanja zadeve v ponovni postopek, tako posega v temeljna vprašanja pravne narave posameznih aktiv in ureditve upravnega in sodnega varstva, ki je določena v sistemskih predpisih, kot so ZUP, ZUS-1 in ZUstS, in katera je posledično odražena tudi v določbah ZVO- 2 in GZ-1.
Vsekakor pa se MOPE strinja, da navedena vprašanja pomembno vplivajo na gospodarski razvoj Slovenije in po najboljših močeh spremlja normativno ureditev in prakso drugih držav članic, da bi se lahko dobra praksa in dobre rešitve- upoštevajoč pomembne razlike in podobnosti pravnih sistemov – prenesle tudi v pravni red RS.
Postopki umeščanja v prostor - integralni postopek oz. uvedba najboljših praks iz držav EU
Pobuda
Slovenija se pogosto sooča z dolgotrajnimi infrastrukturnimi projekti, ker so postopki razdrobljeni. Vsaka faza – prostorski akt, okoljska presoja, vrsta različnih soglasij, gradbeno dovoljenje – poteka ločeno ali zaporedno. Vsaka pritožba lahko sproži vračanje na začetek, kar projekte podaljšuje za mesece in leta. Predlagam v presojo uvedbo integriranega postopka, kjer se vse presoje obravnavajo hkrati in se izda ena upravna odločba. Tak postopek bi se začel z odločitvijo vlade o javnem interesu, organi pa bi pripravili odločbo, ki vključuje prostorsko, okoljsko in gradbeno presojo. Obstoječi zakoni, kot sta ZUreP-2 in ZVO-1, omogočajo spremembe, ki integracijo postopkov in določitev fiksnih rokov jasno urejajo. Po pravnomočni odločbi bi bila možna ena pritožba na upravno sodišče z meritorno odločitvijo in omejenim rokom, vračanja zadeve na začetek pa ne bi bilo. Tak sistem zagotavlja jasen začetek, sredino in konec postopka, hkrati pa ohranja pravice lastnikov in civilnih iniciativ. Ali drži, da države, kot so Avstrija (UVP-Gesetz, 2000), Nemčija (UVPG, 2017) in Danska (Planning Act, 2018) urejajo strateške projekte s časovno omejenimi, integriranimi postopki, Slovenija pa ne? Predlagam, da strokovnjaki presodijo o uvedbi vsega zgoraj navedenega po zgledu najboljših praks v državah EU. Kjer je volja, je pot.