Odgovor Statističnega urada RS:
Pobudo smo natančno preučili in v nadaljevanju podajamo pojasnila glede veljavnega načina merjenja tveganja revščine v Sloveniji ter razlogov za uporabo obstoječe metodologije.
Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno (ekstremno, skrajno) revščino. Pri merjenju absolutne revščine gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja. Pri relativni revščini ne gre nujno za pomanjkanje, temveč za primerjavo zmožnosti oseb oz. gospodinjstev za običajni način življenja v družbi, v kateri živijo. Tako absolutno kot relativno revščino se lahko izračuna na več načinov.
Statistični uradi držav članic EU, med njimi tudi slovenski, uporabljamo za spremljanje revščine in socialne izključenosti relativni koncept, ki temelji na razpoložljivem dohodku gospodinjstev. Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen je delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih, katerih (neto) razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine. Prag tveganja revščine ni določen vnaprej (kot npr. košarica dobrin, nujno potrebnih za življenje, ali kot absolutni znesek, potreben za preživetje), ampak ga izračunavamo za vsako leto posebej, iz podatkov raziskovanja Življenjski pogoji (EU-SILC). Prag tveganja revščine je določen kot 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka v državi. Odvisen je od višine in porazdelitve razpoložljivega dohodka med gospodinjstva ter od števila in starosti članov vsakega gospodinjstva (odrasli, otroci), zajetih v raziskovanje.
Stopnja tveganja revščine zato ne predstavlja merjenja revščine v absolutnem smislu, temveč meri delež oseb z nizkimi dohodki v primerjavi z drugimi prebivalci v isti državi (relativni položaj). Zato poudarjamo, da to ne moremo enačiti s »stopnjo revščine«. Tako izračunana stopnja tveganja revščine je odraz porazdelitve razpoložljivega dohodka med gospodinjstvi, ne upošteva pa gibanja cen, stanovanjskih razmer, premoženja (nepremičnin, vrednostnih papirjev, depozitov na bankah itd.), kreditov in drugih dejavnikov, ki prav tako vplivajo na življenjski standard ljudi. Pri tem posebej poudarjamo, da kazalnik ne meri premoženja.
Izračuni praga in stopnje tveganja revščine temeljijo na letnem (neto) razpoložljivem dohodku gospodinjstva (brez dohodka v naravi). Denarni razpoložljivi dohodek gospodinjstva obsega neto dohodke vseh članov gospodinjstva (iz zaposlitve, vključno z nadomestilom za prehrano in prevoz na delo, iz samozaposlitve, pokojnine, nadomestila za brezposelnost, nadomestila za bolniško odsotnost, štipendije, družinske in socialne prejemke, obresti, dividende, denarne transferje, prejete od drugih gospodinjstev), od katerih se odštejejo transferji, plačani drugim gospodinjstvom, ter davek na premoženje, vključno z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Po metodologiji se denarnemu dohodku v omejenem obsegu prišteje tudi del dohodka v naravi (npr. boniteta za uporabo službenega avtomobila za zasebne namene).
Vir za izračune je raziskovanje Življenjski pogoji (EU-SILC), ki se izvaja na podlagi uredb (in izvedbenih uredb) Evropskega parlamenta in Sveta ter Komisije o statistiki Skupnosti o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC). Stopnjo tveganja revščine ter druge kazalnike dohodka, revščine in socialne izključenosti izračunavamo po metodologiji Eurostata, ki je enotna za vse države članice EU. Podatki in izračunani kazalniki so tako primerljivi med vsemi državami EU in nekaterimi drugimi evropskimi državami, ki prav tako izvajajo omenjeno raziskovanje.
Na naši spletni strani je objavljeno metodološko pojasnilo Življenjski pogoji (https://www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/8291), v katerem je v točki 6 na strani 32 podrobno navedena sestava razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Prav tako je v točki 4 na strani 7 navedeno, da so v raziskovanje Življenjski pogoji zajeta samo zasebna gospodinjstva in osebe v njih. Osebe, ki prebivajo v skupinskih gospodinjstvih (npr. domovih za starejše občane, socialnovarstvenih zavodih, zaporih, verskih institucijah ipd.) pa v raziskovanje niso vključene. Povezava na metodološko pojasnilo je objavljena tudi v vsaki objavi kazalnikov raziskovanja Življenjski pogoji.
Zaradi relativnega koncepta merjenja revščine ne moremo reči, da je bilo v letu 2024 v Sloveniji 13,2 % ljudi dejansko (absolutno) revnih, ampak da je bilo 13,2 % ali približno 276.000 ljudi pod pragom tveganja revščine (živeli so v gospodinjstvih, katerih dohodek je bil nižji od praga tveganja revščine, ki je za prvo odraslo osebo v gospodinjstvu znašal 981 EUR na mesec). Gre torej za kazalnik relativnega položaja glede na porazdelitev dohodkov v Sloveniji, ne za merjenje premoženjskega stanja ali absolutne revščine.
Kot je bilo že omenjeno, se tako absolutno kot relativno revščino lahko izračuna na več načinov. Na SURS merimo tveganje revščine skladno z v zakonodaji harmonizirano metodologijo EU, ki daje mednarodno primerljive podatke tako na ravni EU kot tudi širše. V praksi se za različne namene uporabljajo različni kazalniki in podatkovni viri: uradna statistika uporablja standardizirane, mednarodno usklajene pristope, ki zagotavljajo primerljivost med državami in skozi čas, medtem ko se lahko v raziskovalnem okolju za specifična analitična vprašanja uporabljajo tudi dopolnilni pristopi. Kakršenkoli drug način izračunavanja uradnega kazalnika stopnje tveganja revščine bi zahteval jasno opredeljeno metodologijo, dostop do ustreznih podatkovnih virov ter ustrezno pravno podlago, onemogočil pa bi mednarodno primerljivost.
Zahvaljujemo se vam za pobudo, ki prispeva k boljšemu razumevanju pomena in omejitev posameznih kazalnikov ter njihove ustrezne uporabe.
Merjenje dejanske revščine v državi
Pobuda
Predlagam, da Statistični urad Republike Slovenije (SURS) začne sistematično meriti dejansko revščino, ki bi torej upoštevala ne samo tekoče dohodke temveč tudi neto premoženje. Trenutna metodologija, po kateri je upoštevajoč samo tekoče dohodke, revnih približno 270.000 ljudi, ne odraža dejanske revščine. Npr. verjetno obstajajo upokojenci z zelo nizko pokojnino, ki hkrati posedujejo nepremičnine vredne 250.000–500.000 €, ali osebe z desetinami tisočev evrov v bankah in vzajemnih skladih, vendar so statistično gledano revni. Obenem mladi brez podedovanega premoženja, ki prejemajo dohodek tik nad pragom tveganja revščine, ostajajo potisnjeni ob stran; dejansko revni najemniki brez premoženja in prihrankov. Okoli 80% Slovencev ima v lasti vsaj eno nepremičnino, Slovenci imajo na hrvaškem okoli 110.000 nepremičnin. Če temu dodamo še neverjetno visoko povečanje tržne vrednosti nepremičnin, je merjenje samo dohodkovne revščine brez upoštevanja premoženja izjemno enostransko. Za celovito merjenje je treba merjenju dohodkovne revščine dodati: nepremičnine v Sloveniji in tujini (GURS/DURS), finančne naložbe v bankah in vzajemnih skladih, registrirana vozila, pri katerih se vrednost oceni na podlagi tipa in starosti, ter dolgovi pri bankah oz. finančne obveznosti posameznikov. Skupaj s tekočimi dohodki (plače, pokojnine, transferji, socialna pomoč) je mogoče izračunati neto premoženje vseh posameznikov in ugotoviti, koliko ljudi v državi je dejansko revnih, v katerih regijah jih jer največ, itd. Vsi potrebni podatki obstajajo. Za avtomobile se uporabi javne registre in ocenjevalne tabele po tipu in starosti, za finančne naložbe pa anonimne in agregirane podatke, podobno kot to Banka Slovenije uporablja pri objavah statistike finančnega premoženja gospodinjstev. Za zaščito individualnih podatkov se uporabi pristop, kot ga SURS že uporablja pri metodologiji SILC, kjer se osebni podatki anonimizirajo in uporabljajo le za agregirane analize, s čimer je zagotovljena popolna varnost podatkov individualnih oseb. Uporaba individualnih podatkov o bančnih vlogah in posojilih ter vlaganju v vzajemne sklade se prav tako na ustaljen način uredi z obdelavo anonimiziranih podatkov in njihovim agregiranje brez neposrednega razkritja identitete posameznika. Predlagani koraki so jasni: razviti metodologijo za merjenje revščine, avtomatizirati povezavo z administrativnimi viri, izvesti celovito obdelavo podatkov za vso populacijo, letno objavljati rezultate ter jih vključiti v oblikovanje socialnih politik. Predlagam, da se predhodno resno razmisli o tem, kako na ta način ugotoviti kdo so dejansko revni, preprečil paradoks “revnih z visoko vrednimi nepremičninami” in začeti reševati problem revnih, ki imajo redno zaposlitev. Torej zagotoviti medgeneracijsko uravnoteženo socialno pomoč. Predlagam, da SURS pri vsaki objavi podatkov o dohodkovni revščini v uvodu najprej in posebej napiše, da v podatkih ni upoštevano premoženje slovenskih gospodinjstev v obliki avtomobilov, nepremičnin ter finančnih naložb kot so na primer bančne vloge. Pri tem naj se vrednost nepremičnin in bančnih vlog sektorja gospodinjstev tudi izrecno navede skupaj s podatkom, koliko gospodinjstev v Sloveniji ima v lasti vsaj eno nepremičnino. Gre za znane podatke, ki se redno izračunavajo. Šele po tem naj se informacija nadaljuje s podatki o dohodkovni revščini.