Predpostavljam, da gre za vprašanje v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. V Sloveniji trenutna določba Stanovanjskega zakona (SZ 1, 106. člen) od zasebnega najemodajalca zahteva, da ob odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov (npr. lastna uporaba stanovanja) zagotovi najemniku drugo primerljivo stanovanje. Lahko, da je namen te uredbe zaščita socialne varnosti najemnikov, vendar v praksi najverjetneje bistveno bolj prispeva k velikemu številu neoddanih, praznih stanovanj in posledično zelo visokim najemninam. S tem morebiti nastaja veliko škode, saj bi povečana ponudba na trgu najemnih stanovanj več najemnikom omogočila najem ob znižanih vrednostih najemnin. V primerjavi z drugimi državami EU je Slovenija v tem pogledu izjemna. V Nemčiji in Avstriji zakonodaja ne nalaga obveznosti zagotavljanja drugega stanovanja zasebnim najemodajalcem. Podobno v Italiji in Švedski zasebni najemodajalci ob odpovedi najemniku niso dolžni zagotoviti alternative. Socialna zaščita je urejena preko javnega stanovanjskega sektorja ali posebnih socialnih programov.
V presojo:
1. Zakonska obveznost zasebnih najemodajalcev zagotavljanja alternativnega stanovanja v primeru odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov se ukine. Obenem se ohranja tovrstna zaščita najemnikov socialnih stanovanj, podprta z ustreznimi odpovednimi roki, subvencijami in sistemom zagotavljanja javnih stanovanj.
2. Sistemsko se prepreči, da bi najemnik lahko ostal prijavljen na naslovu najemodajalčeve nepremičnine po poteku najemne pogodbe.
3. Obdavčitev najemnin za najemna razmerja sklenjena za obdobje nad 3 leta se zmanjša na 5%. Če se najemno razmerje konča prej kot v treh letih, se davek za celotno dotedanje obdobje najema obračuna v skladu z davčno stopnjo veljavno za obdobje krajše od treh let. Takšna sprememba bi spodbudila (dolgoročno) oddajanje stanovanj, s tem znižala vrednost najemnin in več najemnikom omogočila najem. Hkrati ne bi ogrozila socialne varnosti najranljivejših najemnikov, katerih stanovanjski problem se rešuje preko socialne politike države.
Spodbuda najemodajalstva
Pobuda
Predpostavljam, da gre za vprašanje v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. V Sloveniji trenutna določba Stanovanjskega zakona (SZ 1, 106. člen) od zasebnega najemodajalca zahteva, da ob odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov (npr. lastna uporaba stanovanja) zagotovi najemniku drugo primerljivo stanovanje. Lahko, da je namen te uredbe zaščita socialne varnosti najemnikov, vendar v praksi najverjetneje bistveno bolj prispeva k velikemu številu neoddanih, praznih stanovanj in posledično zelo visokim najemninam. S tem morebiti nastaja veliko škode, saj bi povečana ponudba na trgu najemnih stanovanj več najemnikom omogočila najem ob znižanih vrednostih najemnin. V primerjavi z drugimi državami EU je Slovenija v tem pogledu izjemna. V Nemčiji in Avstriji zakonodaja ne nalaga obveznosti zagotavljanja drugega stanovanja zasebnim najemodajalcem. Podobno v Italiji in Švedski zasebni najemodajalci ob odpovedi najemniku niso dolžni zagotoviti alternative. Socialna zaščita je urejena preko javnega stanovanjskega sektorja ali posebnih socialnih programov.
V presojo:
1. Zakonska obveznost zasebnih najemodajalcev zagotavljanja alternativnega stanovanja v primeru odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov se ukine. Obenem se ohranja tovrstna zaščita najemnikov socialnih stanovanj, podprta z ustreznimi odpovednimi roki, subvencijami in sistemom zagotavljanja javnih stanovanj.
2. Sistemsko se prepreči, da bi najemnik lahko ostal prijavljen na naslovu najemodajalčeve nepremičnine po poteku najemne pogodbe.
3. Obdavčitev najemnin za najemna razmerja sklenjena za obdobje nad 3 leta se zmanjša na 5%. Če se najemno razmerje konča prej kot v treh letih, se davek za celotno dotedanje obdobje najema obračuna v skladu z davčno stopnjo veljavno za obdobje krajše od treh let. Takšna sprememba bi spodbudila (dolgoročno) oddajanje stanovanj, s tem znižala vrednost najemnin in več najemnikom omogočila najem. Hkrati ne bi ogrozila socialne varnosti najranljivejših najemnikov, katerih stanovanjski problem se rešuje preko socialne politike države.