Spodbudno. Mogoče bo ta ukrep eden odločilnih za izhod iz krize. Kot navajate bo tudi gospodarstvo ogromno privarčevalo s temi ukrepi, še bolj pomembni pa so dolgoročni psihološki učinki na javne uslužbence kakor tudi na državljane. Državljani ne smejo imeti strah pred upravo, saj je le ta njihov servis katerega tudi plačujejo. Potrebno bi bilo uvesti isto razmišljanje, kot se uporablja v zasebnem sektorju – kolikor plačaš, tako kvalitetno uslugo boš dobil. Naša uprava je dokaj draga, kar ni mogoče narobe, vendar v zameno za to, državljani pričakujemo kvalitetne rešitve, njeno odzivnost in učinkovitost.
Moj predlog gre predvsem v smeri, da bi se vlada morala skupaj z odpravo administrativnih ovir lotiti reforme celotne javne uprave, ki naj zajema reorganizacijo teritorialnih enot (upravnih enot), drugih specializiranih enot kakor tudi lokalne samouprave. Mogoče ne bi bilo slabo razmišljati o uvedi okrajnega sistema, ker sedanja organizacija včasih podvaja postopke, tako tudi same državljane dela zmedene in včasih ne vedo kateri organ je na katerem območju za kaj pristojen. Razmišljanje gre lahko tudi v smeri prenosa pristojnosti na občine, saj je včasih neracionalno oz. neučinkovito, da določene naloge opravljajo kar ministrstva iz Ljubljane, saj ta v veliki večini niso seznanjena z dejstvi, da bi lahko v konkretni zadevi pravilno in hitro odločala.
Drugi predlog pa gre v smeri, da je potrebno reformirati sistem plač v javnem sektorju. Sedanji je zelo neučinkovit in ne motivacijski. Moje razmišljanje gre predvsem v smeri, da se določi variabilni del za uspešnost javnega uslužbenca. Iz svojih izkušenj govorim, da se velikokrat zgodi, da javni uslužbenec reče, zakaj bi, kaj bom imel od tega in pač počne samo tiste minimalne delovne naloge. Zaradi nestimulativnega okolja se izgublja velik potencial, saj je treba vedeti, da predvsem uradniki na ministrstvih kreirajo predloge in rešitve državne politike na različnih področjih. Včasih celo razmišljam, da je to mogoče tudi eden od razlogov zakaj smo se znašli v krizi, saj je uprava postala preveč zakrnela, ni v koraku s časom in z novimi rešitvami in da je mogoče to samo odsev nestimulativnega sistema plač, saj konec koncev se vsaka stvar vrti okrog denarja. Sedaj si pa predstavljam, da če bi uradnik vedel, da če bo uspešen in inovativen, da bo imel nekaj od tega, bi bilo bistveno drugače.
Potrebno bi bilo opraviti in določiti novo vrednotenje delavnih mest, ki bi bile polj pravične in bolj primerne nalogam, ki se opravljajo na določenem delavne ali če hočete upravnem področju. Če povzamem sedanji sistem, je pač plačilo odvisno v kateri naziv in plačilni razred je uvrščen javni uslužbenec. In če hočemo konkretizirati, je delavec na upravni enoti, ki izdaja samo na primer potrdila ali odloča v enostavnih upravnih postopkih ob upoštevanju, da sta z javnim uslužbencem, ki je zaposlen na ministrstvu, kateri odloča o pritožbah ali celo kreira politike in rešitve, sodeluje z mednarodnimi partnerji, če upoštevamo predpostavko, da sta uvrščena v isti naziv in plačilni razred (kar se ne zgodi ravno redko), isto plačana. Mnenja sem, da je potrebno tudi tukaj narediti korak naprej, ter pravilno ovrednotiti delovna mesta, naloge, zahtevnost nalog, količino, pogoje dela, kar ima lahko zelo pozitivne učinke za celotno državo.
Reforma sistema plač v javnem sektorju
Pobuda
Spodbudno. Mogoče bo ta ukrep eden odločilnih za izhod iz krize. Kot navajate bo tudi gospodarstvo ogromno privarčevalo s temi ukrepi, še bolj pomembni pa so dolgoročni psihološki učinki na javne uslužbence kakor tudi na državljane. Državljani ne smejo imeti strah pred upravo, saj je le ta njihov servis katerega tudi plačujejo. Potrebno bi bilo uvesti isto razmišljanje, kot se uporablja v zasebnem sektorju – kolikor plačaš, tako kvalitetno uslugo boš dobil. Naša uprava je dokaj draga, kar ni mogoče narobe, vendar v zameno za to, državljani pričakujemo kvalitetne rešitve, njeno odzivnost in učinkovitost.
Moj predlog gre predvsem v smeri, da bi se vlada morala skupaj z odpravo administrativnih ovir lotiti reforme celotne javne uprave, ki naj zajema reorganizacijo teritorialnih enot (upravnih enot), drugih specializiranih enot kakor tudi lokalne samouprave. Mogoče ne bi bilo slabo razmišljati o uvedi okrajnega sistema, ker sedanja organizacija včasih podvaja postopke, tako tudi same državljane dela zmedene in včasih ne vedo kateri organ je na katerem območju za kaj pristojen. Razmišljanje gre lahko tudi v smeri prenosa pristojnosti na občine, saj je včasih neracionalno oz. neučinkovito, da določene naloge opravljajo kar ministrstva iz Ljubljane, saj ta v veliki večini niso seznanjena z dejstvi, da bi lahko v konkretni zadevi pravilno in hitro odločala.
Drugi predlog pa gre v smeri, da je potrebno reformirati sistem plač v javnem sektorju. Sedanji je zelo neučinkovit in ne motivacijski. Moje razmišljanje gre predvsem v smeri, da se določi variabilni del za uspešnost javnega uslužbenca. Iz svojih izkušenj govorim, da se velikokrat zgodi, da javni uslužbenec reče, zakaj bi, kaj bom imel od tega in pač počne samo tiste minimalne delovne naloge. Zaradi nestimulativnega okolja se izgublja velik potencial, saj je treba vedeti, da predvsem uradniki na ministrstvih kreirajo predloge in rešitve državne politike na različnih področjih. Včasih celo razmišljam, da je to mogoče tudi eden od razlogov zakaj smo se znašli v krizi, saj je uprava postala preveč zakrnela, ni v koraku s časom in z novimi rešitvami in da je mogoče to samo odsev nestimulativnega sistema plač, saj konec koncev se vsaka stvar vrti okrog denarja. Sedaj si pa predstavljam, da če bi uradnik vedel, da če bo uspešen in inovativen, da bo imel nekaj od tega, bi bilo bistveno drugače.
Potrebno bi bilo opraviti in določiti novo vrednotenje delavnih mest, ki bi bile polj pravične in bolj primerne nalogam, ki se opravljajo na določenem delavne ali če hočete upravnem področju. Če povzamem sedanji sistem, je pač plačilo odvisno v kateri naziv in plačilni razred je uvrščen javni uslužbenec. In če hočemo konkretizirati, je delavec na upravni enoti, ki izdaja samo na primer potrdila ali odloča v enostavnih upravnih postopkih ob upoštevanju, da sta z javnim uslužbencem, ki je zaposlen na ministrstvu, kateri odloča o pritožbah ali celo kreira politike in rešitve, sodeluje z mednarodnimi partnerji, če upoštevamo predpostavko, da sta uvrščena v isti naziv in plačilni razred (kar se ne zgodi ravno redko), isto plačana. Mnenja sem, da je potrebno tudi tukaj narediti korak naprej, ter pravilno ovrednotiti delovna mesta, naloge, zahtevnost nalog, količino, pogoje dela, kar ima lahko zelo pozitivne učinke za celotno državo.