Izmenjava podatkov glede dohodkov zaposlenih med FURS in sodiščem

Odgovor Finančne uprave RS in Ministrstva za finance

FURS na podlagi 24. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 145/20 – odl. US in 203/20 – ZIUPOPDVE) posreduje podatke o davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom (npr. sodišču), ki podatke potrebujejo za vodenje postopkov, in sicer na način, kot je določen z njihovimi predpisi.
 
Dodajamo, da sta FURS in Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 23. 11. 2015 podpisala Protokol o informatiziranem posredovanju podatkov iz davčnih evidenc (v nadaljnjem besedilu: Protokol), na podlagi katerega je bila vzpostavljena avtomatizirana izmenjava podatkov (G2G) med organoma. Skladno s Protokolom se izmenjujejo podatki o obdavčljivih dohodkih na mesečni ravni (podatki iz obračunov davčnega odtegljaja (REK obrazcev)) in podatki o obdavčljivih dohodkih na letni ravni (podatki iz letne odmere dohodnine). Pravna podlaga za izmenjavo podatkov je 13. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE). Glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razvilo programsko podporo za izmenjavo podatkov s FURS, je po mnenju FURS tehnično izvedljivo, da bi Vrhovno sodišče Republike Slovenije G2G izmenjavo podatkov omogočilo tudi okrajnim in okrožnim sodiščem.

Odgovor Ministrstva za pravosodje

Ministrstvo za pravosodje ne sme komentirati konkretnih zadev, o katerih odločajo sodišča Republike Slovenije, saj mu to preprečujejo ustavno načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave[1]) in ustavno določena neodvisnost sodnikov, ki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Prav tako ne more podati takšne razlage predpisa iz svoje pristojnosti, ki bi pravno zavezovala druge državne organe ali celo sodišča. Ministrstvo za pravosodje torej v nadaljevanju podaja zgolj splošna in neobvezna pojasnila.

Namen kazenskega postopka je, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka (prvi odstavek 1. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljnjem besedilu: ZKP[2]). Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP). Pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Sodišče je torej tisto, ki v konkretnem primeru presoja, katera dejstva je potrebno ugotoviti ter s katerimi dokazi se bodo dokazovala in kako se bodo ti dokazi pridobili. Pri tem velja omeniti, da morajo vsi državni organi sodiščem in drugim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dajati potrebno pomoč, zlasti če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali za izsleditev storilcev (142. člen ZKP). Upravljavec osebnih podatkov mora sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka (prvi odstavek 143. člena ZKP). Sodišče torej ima zakonsko podlago, da osebne podatke pridobi od državnih organov, ki jih upravljajo.

Podobne učinke kot citirane določbe ZKP ima (za sodne postopke na splošno) tudi tretji odstavek 13. člena Zakona o sodiščih[3] (ZS). Ta določa, da morajo upravljavci podatkov ali zbirk podatkov, ki jih sodišče potrebuje za ugotovitev ali presojo dejstev za odločanje v postopkih iz svoje pristojnosti, posredovati zahtevane podatke sodiščem brezplačno in nemudoma, najpozneje pa v osmih dneh. Če se ti podatki v javnem sektorju ali osebah javnega prava obdelujejo v informatizirani obliki in je zagotovljena tehnična izvedljivost neposrednega elektronskega dostopa do njih, imajo sodišča pravico do neposrednega in brezplačnega elektronskega dostopa, ki ga vključno z omogočanjem ustreznega prenosa podatkov zagotovi upravljavec evidenc, registrov ali javnih knjig. Sodišče lahko te podatke iz zbirk pregleduje, jih kopira, prepiše ali izpiše ter naprej obdeluje v postopkih, v katerih izpolnjuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti. Povezovanje zbirk osebnih podatkov se izvede z enotno matično številko (EMŠO) ali davčno številko stranke ali naslovom njenega prebivališča ali pa z drugimi podatki, ki v povezavi z osebnim imenom stranke zagotavljajo enoznačno identifikacijo osebe, katere podatek se zahteva.

ZS torej daje splošno zakonsko podlago za neposreden dostop sodišč do informatiziranih baz podatkov, pri tem pa določa, da se zbirke osebnih podatkov sodišč z drugimi zbirkami osebnih podatkov povezujejo v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke ali pristojnost sodišč, in zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

Tako npr. Zakon o brezplačni pravni pomoči[4] ureja pridobivanje potrebnih osebnih podatkov po uradni dolžnosti, s tem ko v prvem odstavku 20. člena jasno določa, da materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja strokovna služba za brezplačno pravno pomoč, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Do navedenih zbirk podatkov dostopa strokovna služba za brezplačno pravno pomoč brezplačno preko neposredne elektronske povezave ali posredno preko sistema za standardizirano izvajanje elektronskih poizvedb.