Odgovor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti:
Pobuda se sklicuje na Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI). Res je, da v zakonu nikjer ne piše, da bi imeli invalidi, ki želijo svojo kariero graditi na delovnih mestih, ki so pretežno javno financirana, manj pravic, kot bi jih imeli, če bi želeli delati v gospodarstvu., saj to ne drži. ZZRZI določa velik nabor ukrepov za pospeševanje zaposlovanja invalidov. Invalidi, zaposleni v javnem sektorju, so popolnoma izenačeni z invalidi, zaposlenimi v gospodarstvu. Delodajalci, ki so neposredni ali posredni proračunski uporabniki, niso upravičeni do odstopljenih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in do nagrade za preseganje kvote, ker imajo ti delodajalci sredstva za plače pri njih zaposlenih delavcev, tudi invalidov, iz javnih sredstev (proračun, ESS...). Dvojno financiranje pa je prepovedano.
V kolikor invalid, ki se želi zaposliti ali je zaposlen pri takem delodajalcu, potrebuje podporne storitve ali prilagoditve delovnega mesta, lahko delodajalec zanj uveljavlja financiranje podpornih storitev in prilagoditev s strani Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS (v nadaljevanju: Sklad).
K izvajanju Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN) so zavezani pravni subjekti, navedeni v zakonu. Zavezanci po ZJN, ki potrebujejo proizvode ali storitve, se lahko odločijo za pridržano javno naročilo (omejijo ponudnike le na invalidska podjetja, zaposlitvene centre, socialna podjetja), vendar ob tem pričakujejo enako kvaliteto in dobavne roke, kot jih lahko ponudijo drugi ponudniki. Običajno se za pridržana javna naročila odločajo zavezanci h kvotnemu sistemu zaposlovanja invalidov, ki sami ne izpolnjujejo predpisane kvote in se na ta način izognejo plačilu prispevka v Sklad. Tako neposredni kot tudi posredni proračunski uporabniki, ki ne izpolnjujejo predpisane kvote zaposlenih invalidov, morajo v Sklad plačati mesečni prispevek v višini 70% minimalne plače za vsakega manjkajočega invalida, kot to velja za druge delodajalce.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjujemo, da se zavezanci k ZJN (torej neposredni in posredni proračunski uporabniki) instituta nadomestne kvote premalo poslužujejo, čeprav jih ministrsvo k temu spodbuja. Soglašamo s tem, da bi lahko delodajalci, ki so neposredni ali posredni proračunski uporabniki, zagotavljali večje število delovnih mest za invalide, vendar ima delodajalec možnost izbire, koga od prijavljenih kandidatov bo zaposlil. Vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki morajo zaposlovati nove delavce preko javnih objav, torej vsaj preko objave na Zavodu RS za zaposlovanje.
Odgovor Ministrstva za javno upravo:
Ugotavljamo, da se vprašanje nanaša na izvajanje določb Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter da je ministrstvo, ki je pristojno za podajo mnenja glede izvajanja določb tega zakona (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), že podalo odziv.
Ministrstvo za javno upravo v sklopu svojih pristojnosti dodatno podaja pojasnilo k delu dopisa, kjer je izraženo mnenje o vplivu zaposlovanja invalidov, ki niso zaposleni za poln delovni čas, pač pa za krajši delovni čas, na delovni kolektiv. Ministrstvo za javno upravo se zaveda pomena vključevanja invalidov v delovne procese. Z namenom olajševanja oziroma spodbujanja vključevanja invalidov je Ministrstvo za javno upravo v letu 2009 dopolnilo Pravilnik o vsebini in postopkih za pripravo in predložitev kadrovskih načrtov (Uradni list RS, štev. 60/06, 83/06, 70/07 in 96/09), in sicer na način, da se zaposleni za nedoločen čas za popolnitev do polnega delovnega časa delno ali invalidsko upokojenega javnega uslužbenca, ki dela krajši delovni čas od polnega, ne štejejo v realizacijo kadrovskega načrta. Na ta način je delodajalcu omogočeno, da znotraj kadrovskega načrta popolni delovno mesto, na katerem je invalid, ki dela krajši delovni čas, do polnega delovnega časa. Omenimo naj še, da citirani pravilnik velja za organe državne uprave, pravosodne organe in osebe javnega prava iz drugega odstavka 22. člena Zakona o javnih uslužbencih, in sicer javne agencije, javne sklade, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Razlikovanje delodajalcev za zaposlovanje invalidov
Pobuda
V tem zakonu nikjer ne piše, da bi imeli invalidi, ki si želijo svojo kariero graditi na delovnih mestih, ki so pretežno javno financirani ne bi imeli istih pravic, kot bi jih imeli, če bi bila njihova želja karierno delovati v gospodarstvu.
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3841 je pa jasno določeno, da posredni in neposredni proračunski uporabniki, kot delodajalci nimajo pravice do odstopljenih prispevkov in nagrad po tem zakonu. To so sredstva, ki bi jih morali namensko uporabiti za podporo zaposlenih invalidov in tudi nimajo drugih virov financiranja za to podporno okolje, ki ga tak zaposlen potrebuje.
Ob tem, da način financiranja neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov je pogosto tak, da so zaposleni s krajšim delovnikom zaradi invalidnosti breme ostali ekipi, ki nima nekoga, ki bi bil prisoten polni delovnik in s tem se odnosi na delovnem mestu slabi in že s tem je slabo vzdušje za vključevanje nekoga, ki potrebuje stalno ali občasno dodatno podporo.
To se prenaša tudi na področje sodelovanja z gospodarstvom - pri pridržanih javnih naročilih, ko se naročniki ne zavedajo, da če dela nekdo, ki je invalid in ima določene omejitve, da se mora delo njemu prilagoditi in ne obratno.
Tako menim, da sta to dva področja, kjer je sistemsko slabo urejeno grajenje vključujoče družbe.
V naši državi v določenih inštitucijah, kjer bi bilo dosti enostavni prilagoditi delovna mesta za zaposlovanje invalidov.
Analiza le tega bi lahko pokazala koliko se iz teh organizacij vplačuje v sklad in kako bi mogoče preko projektov nadomeščanja kvote – pogodbeno lahko razvila delovna mesta in s tem ta neenakost delodajalcev in s tem večja priložnost za vključevanje ranljivih skupin v te organizacije.
Prepričani smo, da je to tudi zelo dobrodošel pristop za dvigovanje kulture medsebojnih odnosov in na dolgi rok tudi prispevek k bolj učinkoviti in družbeno odgovorni družbi.