Odprava soglasja upnik

Odgovor Ministrstva za pravosodje:

Zakon o izvršbi in zavarovanju[1] (v nadaljevanju: ZIZ) in Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja[2] (v nadaljevanju: Pravilnik) določata natančen postopek in pravila, kako mora izvršitelj opraviti rubež premičnin.

V zvezi z omejitvijo registracije vozila in podaljšanja prometnega dovoljenja, glede katerega je  predlagano, da bi se ZIZ spremenil na način, da bi dolžnik lahko zarubljeno motorno vozilo registriral brez soglasja upnika, pojasnjujemo, da je bila določba, ki predpisuje obvezno soglasje upnika za registracijo oziroma podaljšanje prometnega dovoljenja, vnesena v ZIZ z namenom povečati učinkovitost izvršilnega postopka in zaščito upnika, ki je pridobil zastavno pravico na motornem ali priklopnem vozilu z rubežem v izvršilnem postopku, po zgledu ureditve  iz 186. člena Zakona o davčnem postopku[3] (ZDavP-2). Slednji namreč v tretjem odstavku določa, da se zarubljeno motorno ali priklopno vozilo do prenehanja veljavnosti rubeža ne sme registrirati oziroma se zanj ne sme podaljšati prometnega dovoljenja brez dovoljenja davčnega organa, o dovoljenju pa odloči davčni organ s sklepom, zoper katerega ni dovoljena pritožba. Smiselno enako ureditev je povzela novela ZIZ-L[4] in v novem dvanajstem odstavku 81. člena ZIZ določila, da se zarubljeno motorno ali priklopno vozilo do prenehanja veljavnosti rubeža ne sme registrirati oziroma se zanj ne sme podaljšati prometnega dovoljenja brez dovoljenja upnika, na katerem je njegov podpis overjen. Iz obrazložitve k navedenemu členu novele je razvidno, da za zadostitev standardu overjenega podpisa zadošča upravna overitev. Položaj dolžnikov je olajšan s tem, da lahko upnik poda soglasje oziroma dovoljenje le enkrat in tako soglasje velja tudi za naprej, za vsakokratno podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja ali za celotno trajanje rubeža, mora pa biti taka volja upnika iz soglasja oziroma dovoljenja jasno razvidna. Menimo, da je takšna ureditev v postopku sodne izvršbe, ki je usklajena z ureditvijo v postopku davčne izvršbe, ustrezna in primerna, saj mora zakon, ki ureja izvršbo, primarno upoštevati interes upnika, da pride do poplačila svoje terjatve. Namen izvršilnega postopka je namreč, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovita učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999). Upnik mora zato imeti v vsakem konkretnem primeru možnost, da se odloči, ali bo omogočil dolžniku, da registrira vozilo oziroma zanj podaljša prometno dovoljenje in s tem uporablja vozilo ter na primer z vožnjo v službo ali z opravljanjem dejavnosti poplačuje dolg.

Glede predloga, da bi bilo treba višino vrednosti zarubljenih stvari omejiti navzgor, na način, da bi bila glede na višino dolga določena vrednost, do katere sme izvršitelj zarubiti stvari (predlagano je bilo, da bi smel izvršitelj zarubit stvari v vrednosti dvakratnika višine dolga), pojasnjujemo, da je ureditev, ki omejuje, do katere višine smejo izvršitelji zarubiti premičnine, že uzakonjena, vendar ne pri višini dvokratnika dolga, temveč pri znesku, ki je potreben za poplačilo upnikovega dolga in izvršilnih stroškov. ZIZ namreč v 84. členu ureja obseg rubeža in v zvezi s tem v prvem odstavku določa, da se zarubi toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov. Drugi odstavek istega člena določa, da se zarubijo predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlažje vnovčiti. Pri tem pa je treba upoštevati izjave navzočih strank in drugih oseb. Podrobneje obseg rubeža ureja tudi Pravilnik, ki v 71. členu določa, da mora izvršitelj zaradi ustrezne ocene, v kakšnem obsegu je treba opraviti rubež, preračunati koliko in katere stvari je treba rubiti, da bodo zadostovale za poplačilo upnika. V tem izračunu pa mora izvršitelj v skladu s Pravilnikom poleg glavnice posebej upoštevati tudi: (i) upnikovo pravico do obresti, ki se obračunajo do dneva, ki je datumsko določen v sklepu o izvršbi, če datum ni določen, pa do predvidenega dne vnovčenja stvari; (ii) stroške, določene v izvršilnem naslovu in (iii) izvršilne stroške, ki se jih da ugotoviti že iz sklepa o izvršbi, predvidene stroške in plačilo za delo izvršitelja in druge stroške, ki bodo po oceni izvršitelja nastali upniku zaradi oprave vseh izvršilnih dejanj v zadevi. Dodatno mora izvršitelj, če je to mogoče, pri obsegu rubeža upoštevati tudi vrednosti terjatev drugih oseb, ki se v postopku sodne izvršbe poplačajo iz vrednosti zarubljene stvari pred terjatvijo upnika, ki je predlagal izvršbo. Prav tako mora upoštevati tudi možnost, da se zaradi uveljavljanja pravic drugih oseb izvršba na zarubljeni stvari lahko izreče za nedopustno. V kolikor pa je izvršitelj glede obsega rubeža v dvomu, zarubi več in ne manj stvari, kot je to po njegovi oceni potrebno.

Nadalje ZIZ ureja tudi cenitev in v 89. členu v zvezi s tem določa, da se hkrati z rubežem stvari opravi tudi njihova cenitev, razen če te zaradi posebne vrednosti zarubljene stvari ni mogoče opraviti hkrati z rubežem[5]. Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež. V kolikor se stranka s cenitvijo ne strina, tretji odstavek daje možnost, da na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V primeru, da je opravljenih več cenitev sodnih cenilcev glede istega predmeta in se stranki ne moreta sporazumeti o njegovi vrednosti, se za prodajo vzame povprečje tistih dveh vrednosti, ki jih izbereta stranki, razen če sodišče določi drugače. Cenitev ureja tudi Pravilnik v 79. členu in v zvezi s tem določa, da mora izvršitelj, zato da ne pride do čezmernih rubežev, v rubežnem zapisniku pri posamezni postavki označiti predviden izkupiček, ki naj bi se s prodajo zarubljene stvari dosegel (izvršiteljeva cenitev). Enostranske dolžnikove navedbe o vrednosti stvari mora izvršitelj oceniti s posebno previdnostjo, da ne bi prišlo do oškodovanja upnika. Če zaradi posebne vrednosti stvari izvršitelj ne more opraviti cenitve na način, da oceni predviden izkupiček, ki naj bi se s prodajo zarubljene stvari dosegel, pa si mora prizadevati, da se upnik in dolžnik, če sta navzoča, sporazumeta o približni vrednosti stvari. V kolikor do takšnega sporazuma ne pride ali pa ne more priti, ker nista navzoči obe stranki, izvršitelj v zapisniku zaznamuje morebitno izjavo navzočega upnika ali dolžnika o vrednosti zarubljene stvari. V takšnem primeru mora izvršitelj po opravljenem rubežu opraviti potrebne poizvedbe za ugotovitev vrednosti zarubljenih stvari in najkasneje v roku treh dni v zapisnik zapisati tudi svojo oceno vrednosti teh stvari ter datum oprave cenitve.

Urejen je tudi postopek za primere, ko se stranka z izvršiteljevo cenitvijo ne strinja, in sicer to urejajo  četrti do šesti odstavek 79. člena Pravilnika, ki v zvezi s tem določajo, da se cenitev iz prejšnjih odstavkov ne upošteva, če stranka v roku osmih dni po prejetju rubežnega zapisnika izvršitelju vroči ali mu s priporočeno pošiljko pošlje obvestilo, da se s cenitvijo ne strinja, in mu v roku petnajstih dni po izteku roka za vročitev obvestila vroči ali s priporočeno pošiljko pošlje cenitev sodnega cenilca, ki si ga je izbrala sama na svoje stroške. V tem primeru se pri prodaji upošteva vrednost stvari, ki jo je ugotovil sodni cenilec. Če se prodaja zarubljenih stvari v skladu z zakonom lahko opravi že pred potekom petnajstih dni od dneva rubeža, mora biti cenitev iz prejšnjega odstavka izvršitelju poslana ali vročena najkasneje do dneva prodaje. Če je bilo izvršitelju pravočasno vročenih ali poslanih več cenitev sodnih cenilcev glede iste stvari, pozove izvršitelj stranke naj se o vrednosti sporazumejo. Če se stranke o vrednosti stvari ne sporazumejo, izvršitelj pozove stranke, naj izmed več cenitev vsaka izbere eno in za vrednost stvari vzame povprečje obeh cenitev, razen če sodišče določi drugače.

Glede dejstva, da bo ob rubežu opravljena tudi cenitev, pa 90. člen ZIZ določa, da je treba o rubežu in cenitvi napraviti zapisnik, v katerem je treba med drugim posebej navesti posamezne zarubljene stvari z njihovo ocenjeno vrednostno in zapisati izjave strank in udeležencev v postopku, kot tudi izjave tretjih oseb o obstoju pravic, ki preprečujejo izvršbo, ter kdo prevzame zarubljene stvari, kdaj jih prevzame oziroma kje se zarubljene stvari hranijo. Podrobnejša pravila glede sestave zapisnika so določena v 82. členu Pravilnika, ki določa, da zapisnik o rubežu in cenitvi sestavi izvršitelj tako, da izpolni obrazec IZV št. 7 – rubežni in cenilni zapisnik. Nadalje pa člen natančno določa, kaj vse mora izvršitelj vpisati v zapisnik. Sedmi odstavek istega člena določa, da mora izvršitelj najkasneje v treh dneh po opravljenem rubežu upniku in dolžniku na način iz prvega odstavka 50. člena tega pravilnika[6] vročiti po en izvod rubežnega in cenilnega zapisnika, ne glede na to, ali vsebuje vse podatke o upniku in dolžniku. Takšen postopek pa daje tudi možnost nadzora nad delom izvršitelja vsem, katerim mora biti zapisnik v skladu citirano določbo Pravilnika poslan.

V kolikor bi prišlo do primera, ko izvršitelj svojega dela ne bi opravil oziroma ga ne bi opravil pravilno (torej v skladu z ZIZ, Pravilnikom in drugimi podzakonskimi akti), pa je lahko podvržen nadzoru nad njegovim delom in v primeru suma, da je izvršitelj pri opravljanju svojega dela storil katero izmed hujših disciplinskih kršitev, ki jih določa 298.č člen ZIZ, tudi disciplinskemu postopku. Nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja izvaja minister, pristojen za pravosodje (297. člen ZIZ), v dodeljenih zadevah pa nadzor nad zakonitostjo službe izvršitelja v zvezi z zadevami, ki jih je sodišče s sklepom dodelilo izvršitelju, opravlja predsednik sodišča, ki je imenovalo izvršitelja (297.a člen ZIZ).

Glede na vse navedeno menimo, da je področje rubežev in cenitve primerno urejeno, poleg tega pa je meja, do katere se stvari rubijo (torej do višine upnikovega dolga in izvršilnih stroškov), ustrezna ter tudi primernejša od predlagane meje dvokratnika višine dolga dolžnika.