Sprememba določb zakona o splošnem upravnem postopku
Področje: Javna uprava
Pristojni organi: MNZ
16. 04. 2013Pobuda oddana
18. 04. 2013Pobuda objavljena
24. 04. 2013Pobuda posredovana v odziv
05. 05. 2022Pobuda sprejeta in zaključena
Pobuda
Predlog za spremembo določb zakona o splošnem upravnem postopku(Ur.l. RS št. 24/06 –urad. prečišč. besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) – dalje ZUP
Kot smo navedli že v prejšnjih pobudah za odpravljanje oz. zmanjševanje birokratskih ovir, predstavlja veliko ali največjo birokratsko oviro dolgotrajnost upravnih postopkov, znotraj katerih pridobivamo posamezna dovoljenja. V enem primeru smo želeli skrajšati postopek z uporabo določb 273. člena ZUP, vendar smo bili pri tem neuspešni. Pristojni organ v upravni enoti namreč meni, da v tej določbi nima podlage za odločitev pred upravnim sporom. Ker smo imeli takih primerov več, podajamo to pobudo za eventualno spremembo oz. dopolnitev te določbe tako, da bi ta veljala tudi za prvostopenjske upravne organe.
Imamo konkreten primer, kjer relativno enostaven postopek za izdajo dovoljenja po 50. členu prej veljavnega zakona o rudarstvu, ki je bil pričet na upravni enoti Škofja Loka, traja že skoraj štiri leta in je trenutno na Upravnem sodišču. Imamo pa tudi drug enak oz. podoben primer, za katerega smo takšno dovoljenje pridobili na Upravni enoti Sevnica v letu 2009. Danes je to dovoljenje dokončno. Ministrstvo je sicer poskusilo to dovoljenje odpraviti z ničnostnim razlogom, vendar je Upravno sodišče odločilo nam v korist. Na podlagi sodbe je nato ministrstvo postopek za odpravo odločbe ustavilo in s tem potrdilo zakonitost odločbe prvostopenjskega organa. V obeh primerih gre za dovoljenje po določbah 50. člena prej veljavnega zakona o rudarstvu. V obeh primerih smo bili mi izdelovalec projektne dokumentacije in pooblaščenec stranke. Zato lahko trdimo, da sta obe zadevi povsem podobni, če že ne enaki.
V konkretnem primeru je Upravna enota Škofja Loka zavrnila vlogo stranke, čeprav smo jo seznanili, kako je v enaki zadevi odločila druga upravna enota. Prepričani smo, da je bila zavrnilna odločba izdana zaradi dejstva, da pri odločanju ni bila Upravna enota samostojna temveč je poslušala nekakšna navodila ministrstva. Zoper zavrnilno odločbo Upravne enote smo vložili pritožbo, ki pa je bila s strani ministrstva v letošnjem letu zavrnjena, čeprav je bila v povsem podobni, če že ne enaki zadevi, deset dni prej izdan sklep o ustavitvi postopka na podlagi sodbe Upravnega sodišča. Pri tem je pomembno to, da je oba upravna akta izdala ista uradnica in da smo pred izdajo zavrnilne odločbe to uradnico pisno pozvali, naj o zadevi končno odloči in pri tem upošteva tudi sodbo upravnega sodišča. To se ni zgodilo, saj je bila zavrnilna odločba očitno izdana brez upoštevanja te sodbe, kar je razvidno tudi iz obrazložitve odločbe. Zato lahko sklepamo, da je šlo tukaj tudi za povračilni ukrep, ker smo se morali obrniti tudi na upravno inšpekcijo zaradi ogromne zamude pri odločitvi o pritožbi.
Zaradi zavrnji8lne odločbe ministrstva, smo bili prisiljeni vložiti upravni spor zoper odločbo Upravne enote. Pri tem smo se sklicevali tudi na že izdane judikate tega sodišča. Zaradi dejstva, da je bilo v povsem enaki zadevi s strani ministrstva odločeno povsem drugače in da ima podjetje, zaradi dolgotrajnega čakanja na dovoljenje in neizvajanja del določeno škodo, smo želeli, da bi upravna enota, z upoštevanjem določb 273. člena ZUP pred rešitvijo upravnega spora sama izdala novo odločbo. Vendar ta tega ne želi storiti, ker naj bi obstajala procesna ovira. Po mnenju upravne enote, lahko takšno odločbo izda le drugostopenjski organ, ker je le zoper njegove odločbe dopusten upravni spor. Pri tem se sklicuje na pojasnila k 273. členu ZUP. Po našem mnenju takšna ovira ne bi smela obstajati. Če je bilo treba po zakonu o upravnem sporu v konkretnem primeru vložiti tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, potem bi to moralo veljati tudi za odločbe, ki jih na podlagi določbe 273. člena ZUP izda prvostopenjski organ. Sicer pa bi moralo biti iz te določbe izrecno razvidno, da se ta določba nanaša le na drugostopenjski organ. Zato smo prepričani, da gre tukaj za birokratizacijo konkretne zadeve. Da bi se temu izognili, pa predlagamo ustrezno spremembo te določbe, ki pa jo sami zaradi zahtevnosti trenutno ne znamo sestaviti in predlagati. V nasprotnem primeru pa bomo še naprej prepričani, da si upravni organi sami žagajo vejo po kateri priteka v proračun denar za plače uradnikov in da so prav takšni uradniki odgovorni tudi za trenutne luknje v proračunu.
V zvezi s to pobudo pričakujemo ustrezen odziv pristojnega organa, iz katerega bo jasno razvidno, ali je v predlagani pobudi izkazana podlaga za spremembo predpisa, na podlagi katere bo uporabniku oz. zainteresiranemu subjektu bistveno lažje oz. hitreje omogočeno priti do konkretne pravice. Pri tem pod pojmom lažje, razumemo zlasti na razumen čas do pridobitve končnega dovoljenja.
Sprememba določb zakona o splošnem upravnem postopku
Pobuda
Predlog za spremembo določb zakona o splošnem upravnem postopku(Ur.l. RS št. 24/06 –urad. prečišč. besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) – dalje ZUP
Kot smo navedli že v prejšnjih pobudah za odpravljanje oz. zmanjševanje birokratskih ovir, predstavlja veliko ali največjo birokratsko oviro dolgotrajnost upravnih postopkov, znotraj katerih pridobivamo posamezna dovoljenja. V enem primeru smo želeli skrajšati postopek z uporabo določb 273. člena ZUP, vendar smo bili pri tem neuspešni. Pristojni organ v upravni enoti namreč meni, da v tej določbi nima podlage za odločitev pred upravnim sporom. Ker smo imeli takih primerov več, podajamo to pobudo za eventualno spremembo oz. dopolnitev te določbe tako, da bi ta veljala tudi za prvostopenjske upravne organe.
Imamo konkreten primer, kjer relativno enostaven postopek za izdajo dovoljenja po 50. členu prej veljavnega zakona o rudarstvu, ki je bil pričet na upravni enoti Škofja Loka, traja že skoraj štiri leta in je trenutno na Upravnem sodišču. Imamo pa tudi drug enak oz. podoben primer, za katerega smo takšno dovoljenje pridobili na Upravni enoti Sevnica v letu 2009. Danes je to dovoljenje dokončno. Ministrstvo je sicer poskusilo to dovoljenje odpraviti z ničnostnim razlogom, vendar je Upravno sodišče odločilo nam v korist. Na podlagi sodbe je nato ministrstvo postopek za odpravo odločbe ustavilo in s tem potrdilo zakonitost odločbe prvostopenjskega organa. V obeh primerih gre za dovoljenje po določbah 50. člena prej veljavnega zakona o rudarstvu. V obeh primerih smo bili mi izdelovalec projektne dokumentacije in pooblaščenec stranke. Zato lahko trdimo, da sta obe zadevi povsem podobni, če že ne enaki.
V konkretnem primeru je Upravna enota Škofja Loka zavrnila vlogo stranke, čeprav smo jo seznanili, kako je v enaki zadevi odločila druga upravna enota. Prepričani smo, da je bila zavrnilna odločba izdana zaradi dejstva, da pri odločanju ni bila Upravna enota samostojna temveč je poslušala nekakšna navodila ministrstva. Zoper zavrnilno odločbo Upravne enote smo vložili pritožbo, ki pa je bila s strani ministrstva v letošnjem letu zavrnjena, čeprav je bila v povsem podobni, če že ne enaki zadevi, deset dni prej izdan sklep o ustavitvi postopka na podlagi sodbe Upravnega sodišča. Pri tem je pomembno to, da je oba upravna akta izdala ista uradnica in da smo pred izdajo zavrnilne odločbe to uradnico pisno pozvali, naj o zadevi končno odloči in pri tem upošteva tudi sodbo upravnega sodišča. To se ni zgodilo, saj je bila zavrnilna odločba očitno izdana brez upoštevanja te sodbe, kar je razvidno tudi iz obrazložitve odločbe. Zato lahko sklepamo, da je šlo tukaj tudi za povračilni ukrep, ker smo se morali obrniti tudi na upravno inšpekcijo zaradi ogromne zamude pri odločitvi o pritožbi.
Zaradi zavrnji8lne odločbe ministrstva, smo bili prisiljeni vložiti upravni spor zoper odločbo Upravne enote. Pri tem smo se sklicevali tudi na že izdane judikate tega sodišča. Zaradi dejstva, da je bilo v povsem enaki zadevi s strani ministrstva odločeno povsem drugače in da ima podjetje, zaradi dolgotrajnega čakanja na dovoljenje in neizvajanja del določeno škodo, smo želeli, da bi upravna enota, z upoštevanjem določb 273. člena ZUP pred rešitvijo upravnega spora sama izdala novo odločbo. Vendar ta tega ne želi storiti, ker naj bi obstajala procesna ovira. Po mnenju upravne enote, lahko takšno odločbo izda le drugostopenjski organ, ker je le zoper njegove odločbe dopusten upravni spor. Pri tem se sklicuje na pojasnila k 273. členu ZUP. Po našem mnenju takšna ovira ne bi smela obstajati. Če je bilo treba po zakonu o upravnem sporu v konkretnem primeru vložiti tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, potem bi to moralo veljati tudi za odločbe, ki jih na podlagi določbe 273. člena ZUP izda prvostopenjski organ. Sicer pa bi moralo biti iz te določbe izrecno razvidno, da se ta določba nanaša le na drugostopenjski organ. Zato smo prepričani, da gre tukaj za birokratizacijo konkretne zadeve. Da bi se temu izognili, pa predlagamo ustrezno spremembo te določbe, ki pa jo sami zaradi zahtevnosti trenutno ne znamo sestaviti in predlagati. V nasprotnem primeru pa bomo še naprej prepričani, da si upravni organi sami žagajo vejo po kateri priteka v proračun denar za plače uradnikov in da so prav takšni uradniki odgovorni tudi za trenutne luknje v proračunu.
V zvezi s to pobudo pričakujemo ustrezen odziv pristojnega organa, iz katerega bo jasno razvidno, ali je v predlagani pobudi izkazana podlaga za spremembo predpisa, na podlagi katere bo uporabniku oz. zainteresiranemu subjektu bistveno lažje oz. hitreje omogočeno priti do konkretne pravice. Pri tem pod pojmom lažje, razumemo zlasti na razumen čas do pridobitve končnega dovoljenja.