Odgovor Ministrstva za okolje in prostor:
Uvodoma ugotavljamo, da se pobuda nanaša na konkretno ravnanje občine in upravnih enot, ki po mnenju predlagatelja ne upoštevajo določbe Gradbenega zakona. Konkretna mnenja oziroma soglasja izdajo občine ob poznavanju in upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Prav tako konkretne upravne postopke izdaje gradbenih dovoljenj vodijo pristojne upravne enote na podlagi vseh znanih dejstev, dokazov in dokumentacije, s katero razpolagajo. Glede na navedeno Ministrstvo za okolje in prostor ne more podati odgovora predlagatelju zakaj občina noče navesti določenih parcel v soglasju, čeprav spadajo v cestno telo oziroma zakaj upravna enota tudi v primeru izdanega soglasja tega ne upošteva kot ustrezno dokazilo o pravici graditi.
Z vidika predpisa v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor pa pojasnjujemo, da je v tretjem odstavku 35. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17 in 72/17 – popr., v nadaljevanju GZ) določeno, da se pri nameravani gradnji objektov gospodarske javne infrastrukture, ki se izvaja v cestnem telesu javne ceste, skupaj s priključki, za dokazilo o pravici graditi šteje soglasje upravljavca javne ceste za izvedbo gradnje v cestnem telesu. Iz navedenega izhaja, da za gradnjo priključka na gospodarsko javno infrastrukturo, kadar se ta izvaja v cestnem telesu javne ceste, kot dokazilo o pravici graditi šteje soglasje upravljavca javne ceste. Ker iz dopisa predlagatelja izhaja, da lastništvo zemljišč v javni cesti ni urejeno – privat parcele, še dodajamo, da iz odločitev Ustavnega sodišča RS v mnogih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, izhaja, da takšni predpisi, ki dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča, niso v skladu z Ustavo RS, če občina z lastnikom zemljišča ni sklenila pravnega posla oziroma ga ni razlastila (prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/08 z dne 5. 11. 2009, U-I-211/04 z dne 10. 11. 2005, U-I-113/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-100/03 z dne 7. 4. 2005).
Odgovor Ministrstva za infrastrukturo:
Gradbeni zakon (GZ) določa, da se gradbeno dovoljenje lahko izda, če je investitor v zemljiški knjigi vpisan kota lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z drugimi dokazili, ki so navedene v 3. tč. 35. člena GZ. Izjema, kjer se ta dokazila ne zahtevajo je gradnja gospodarske javne infrastrukture in priključkov nanjo, kjer se za pravico graditi zahteva le soglasje upravljavca. Upravljavec GJI pa lahko takšna soglasja daje le v primeru, ko je lastnik zemljišča na katerem je predvidena gradnja GJI ali njenega priključka, vsekakor pa za te stvarne pravice (ki jih daje s soglasjem) ne more biti služnostni zavezanec za tuja (zasebna) zemljišča v primerih, ko se ta nahajajo znotraj meje cestnega sveta.
Soglasje občine GJI
Pobuda
Za gradnjo gospodarske javne infrastrukture v cestnem telesu obstaja točka 3. 35. člena GZ: (3) Pri nameravani gradnji objektov gospodarske javne infrastrukture, ki se izvaja v cestnem telesu javne ceste, skupaj s priključki, se ne glede na določbe tega člena za dokazilo iz 3. točke prejšnjega odstavka šteje soglasje upravljavca javne ceste za izvedbo gradnje v cestnem telesu. Zanima me zakaj ne občine ne upravne enote ne upoštevajo tega člena? Primer, če se gradi GJI ob robu ceste, ki je del cestnega telesa (brežina, bankina) in lasništvo ni urejeno-privat parcele, občina noče navesti teh parcel v soglasju, čeprav spadajo v cestno telo. Na drugi strani pa tudi če občina izda soglasje upravna enota zahteva pravico graditi od privat lastnikov.