Odgovor Ministrstva za finance:
V pobudi, ki jo je Ministrstvo za javno upravo naslovilo na Ministrstvo za finance dne 18. 8. 2020, državljan podaja med drugim tudi predlog, vezan na odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljnjem besedilu: NUSZ). Predlagatelj pobude meni, da če je subjekt prenehal opravljati dejavnost oziroma je bila v poslovnih prostorih prepovedana dejavnost na podlagi odredbe vlade, bi moral biti omenjen prispevek oproščen z odločbo za čas, ko ne ustvarja prihodkov in trpi večjo gospodarsko škodo, vse dokler obstajajo razlogi za to.
Vezano na pobudo pojasnjujemo, da je plačevanje NUSZ urejeno v predpisih, ki so v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstvo za finance oziroma Finančna uprava RS pa je pristojna za odmero te javne dajatve, ki ima naravo davka. Osnovni predpis je Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 – popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 – odl. US, 44/97 – ZSZ, 101/13 – ZDavNepr in 22/14 – odl. US), ki določa, da se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina sama določi območja, na katerih se NUSZ plačuje, skladno z določbami Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13, 22/14 – odl. US, 19/15, 61/17 – GZ in 66/17 – odl. US), ki ga je sicer nadomestil nov Gradbeni zakon, vendar se v delu, ki dodatno ureja NUSZ (218. do 218.d člen), še vedno uporablja, pa mora pri tem upoštevati celotno območje občine.
NUSZ se plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, kot so določena z Zakonom o graditvi objektov (218.b člen). Kot zazidana stavbna zemljišča se štejejo tiste parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi stavba ali inženirki objekt, ki ni del gospodarske javne infrastrukture. Za taka zemljišča se NUSZ odmerja od površine stavbe. Zakon določa, da se gradbene parcele, ki ne izpolnjujejo pogoja za zazidano stavbno zemljišče, štejejo za nezazidana stavbna zemljišča. Generalno pa so nezazidana stavba zemljišča parcele, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb ter gradbeno inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov. Šteje se, da imajo parcele zagotovljeno to infrastrukturo, če ležijo na območju, na katerem je sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če parcela leži v območju, za katerega je sprejet občinski prostorski red, pa se šteje, da ima zagotovljeno infrastrukturo, če ima urejen dostop do take infrastrukture, torej da ji je omogočena priključitev na komunalno infrastrukturo. Za taka zemljišča se NUSZ odmerja od površine zemljišča.
Iz vsega navedenega izhaja, da se NUSZ ne odmerja za dejansko uporabo nepremičnine (parcele ali stavbe) ampak za zagotavljanje in razpolaganje z javno infrastrukturo. Zakonodaja zato oprostitve za čas morebitne neuporabe nepremičnine ne določa. Dajatev, ki ima v bistvu naravo davka na nepremičnine in se torej odmerja kot letna obveznost, je dejansko namenjena plačevanju možnosti uporabe gospodarske javne infrastrukture in se jo plačuje ne glede na to, ali uporabnik nepremičnine to tudi dejansko uporablja ali ne. Tudi v času epidemije in morebitne neuporabe ali zmanjšane uporabe komunalne in druge infrastrukture morajo namreč občine zagotoviti njeno delovanje in vzdrževanje. Prepisi občinam omogočajo le določitev oprostitve v primeru socialne stiske zavezanca.
Je pa mogoče v okviru davčnega postopka, torej na podlagi odločbe o odmeri NUSZ, v primeru, da bi plačilo dajatve zavezanca spravilo v ekonomsko stisko, uveljaviti instrument odloga in obročnega plačila oziroma v primeru zavezanca fizične osebe tudi odpis tega davka. 101. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) namreč določa, da davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Za uveljavitev katere od možnosti mora davčni zavezanec vložiti vlogo pri davčnem organu. 102. člen ZDavP-2 pa ureja podobno vsebino za zavezance, ki opravljajo dejavnost in določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.
Za omilitev posledic epidemije Covid-19 na gospodarske subjekte pa je država sprejela številne dodatne ukrepe, od neposrednih podpor, namenjenih nosilcem dejavnosti in njihovim zaposlenim, do ukrepov za izboljšanje likvidnosti poslovanja itd. Za primere, ko bi posledice epidemije ogrozile poslovanje subjekta do te mere, da ta ne bi bil sposoben pokrivati obveznosti iz naslova javnih dajatev, se je tudi nadgradila prej navedena shema davčnega postopka, ki omogoča uveljavitev odloga plačila ali obročnega plačila javnih dajatev v primeru grožnje gospodarske škode. In sicer se je z Zakonom o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (ZIUJP) možnost uveljavitve odloga plačila davka za dve leti oziroma plačila davka v 24 obrokih v obdobju 24 mesecev, kadar je razlog izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije, poenostavila in ukrep razširil tudi na akontacijo davka in davčni odtegljaj. Poleg tega se je določilo, da se za čas odloga oziroma obročnega plačevanja iz razlogov epidemije Covid-19 obresti ne zaračunavajo.
ZZRZI-PRISPEVEK ZA INVALIDE POD KVOTO IN INTERVENTNI UKREPI
Pobuda
Predlagam, da se dopolni Zakon o obračunu prispevka za invalide za nedoseganje kvote oziroma metodologija, ki trenutno določa obračun od števila zaposlenih na podlagi podatkov prijavljenih zaposlenih po M-1 in dopolni v času, ko delodajalec lahko zagotavlja delo zaposlenim. Res je, da do sedaj tega primera ni bilo vendar s pojavom pandemije Covid 19 nekateri delodajalci zaposlenim najprej z odredbo vlade o prepovedi opravljanja dejavnosti in po 31.05.2020 zaradi specifične dejavnosti (kultura in razvedrilo) nimamo možnosti za spoštovanje smernic NIJZ - zagotavljati delo več kot 5 mesecev. V času, ko nam država subvencionira nadomestila za zaposlene na čakanju na delo doma, nam Invalidski sklad pošilja opomine in grozi z izvršbo za prispevke za čas, ko ne opravljamo dejavnosti in ne ustvarjamo nobenih prihodkov. Že to, da smo delavce zadržali v delovnem razmerju, nam v času delne subvencije glede na to, da nimamo prihodkov predstavlja veliko breme. Invalidski sklad se izgovarja, da ni kompetenten in namesto pisnega odgovora ali konkretne usmeritve na drugi naslov, nam pošilja opomine in grozi z izvršbo. Logično se mi zdi, da če gre nadomestilo plače, ali del nadomestila plače zaposlenih v breme države (ne brez razloga) bi bilo lahko (če ne v Zakonu o o zaposlitvi , rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov) začasno urejeno v Interventnem Zakonu Covid 19. Če je Vlada izdala odredbo o začasni prepovedi opravljanja dejavnosti je najbolj logično, da gospodarski subjekt, tudi če bi želel, nima možnosti zaposlitve tako invalida kot katerega koli drugega dodatnega delavca ves čas, ko prejema subvencijo za delavce na čakanju na delo doma. Gospodarski subjekti za takšne nedefinirane malenkosti, ki so v pogojih nedelovanja nedefinirani in za katere bi bila najbolj preprosta logična razlaga in ne formalni del na katerega se sklicujejo posamezna zakonodaja. Poleg tega, da nimamo zaposlenih na delo smo prisiljeni preklicati vsa Ministrstva v RS, da sploh lahko ugotovimo kdo je kompetenten za odgovor in razrešitev problema. Ravno tako je problem Nadomestilo za stavbeno zemljišče. Menim, da če je subjekt prenehal opravljati dejavnost oziroma je bila v poslovnih prostorih prepovedana dejavnost na podlagi odredbe vlade, bi moral biti omenjen prispevek oproščen z odločbo za čas, ko ne ustvarja prihodkov in trpi večjo gospodarsko škodo, vse dokler obstajajo razlogi za to.