Izvajanje evropske zakonodaje s strani vladnih organov posameznih držav članic je mogoče razumeti kot obliko spoštovanja zavez, ki so del članstva v EU. Vendar pa se pogosto pri prenosu evropske zakonodaje zgodi, da se pri prenosu na nacionalno raven presega zahteve iz predpisa, ki je predmet prenosa.
Izraz so prvič začeli uporabljati v Veliki Britaniji in na Švedskem, povezan pa je z različnimi situacijami in negativnimi posledicami, ki so se v obeh državah pokazale kot komulativni učinki dodajanja zahtev.
V teoriji se razlikuje dve vrsti pozlačevanja, aktivno in pasivno, glede na vir dodanih zahtev na nacionalni ravni. Aktivno pozlačevanje se nanaša na pojav, ko država dodaja zahteve glede vsebine ali postopkov nad standardi iz evropskih predpisov v času, ko se predpis izvaja na nacionalni ravni. Po drugi strani se pasivna pozlačitev zgodi, ko država članica že v času sprejetja zakonodaje EU zahteva strožje zahteve in ne načrtuje spremembe predpisov in s tem znižanja zahtev.
Že samo dejstvo, da skoraj polovica novih predpisov temelji na zakonodaji EU, lahko kaže na učinek, ki ga ima pozlačevanje na poslovno okolje. Več kot 50% administrativnih stroškov vseh podjetij med letoma 2006 in 2010 je povezano z zakonodajo, ki se izvaja na podlagi standardov EU.
Strožji in pogosto različni predpisi v vsaki državi članici lahko povzročijo nepotrebno birokratsko in finančno breme za podjetja, ki porabljajo resurse za zagotavljanje skladnosti s pravili in ne za poslovno dejavnost.
Države članice EU problem pozlačevanja vključujejo v obstoječe sisteme priprave boljše zakonodaje. Britanska vlada je preprečevanje posledic pozlačevanja med drugim vključila v sistem "one-in one-out" (od leta 2016 "one-in three-out") kjer implementacija evropskih zavez ni vključena v sistem razen v primerih, ko se preseže minimalne zahteve zakonodaje EU. Tako je v Veliki Britaniji v 18 mesecih, med 1. julijem 2011 in 31. decembrom 2012, prišlo do preseganja minimalnih zahtev samo v enem primeru.
Po mnenju švedske poslovne skupnosti je v času gospodarske stagnacije in naraščajoče brezposelnosti ključnega pomena, da gospodarstvo ostane trdno v svetovnem tržnem okolju v smislu konkurenčnosti do drugih velikih gospodarskih sil. Medtem ko imajo evropske institucije pomembno vlogo pri zaščiti podjetij pred negativnimi učinki predlagane zakonodaje na enotnem evropskem trgu, se velik del novih zakonov izvaja na nacionalni ravni. Da bi skupni evropski trg deloval pravilno, je potrebno predpise v vseh državah članicah EU enako uporabljati. Omejitve proste trgovine in blagovne menjave se lahko dvignejo, če nacionalne, regionalne ali lokalne oblasti izberejo možnost izvajanja zakonodaje, ki se močno razlikuje od dostalih držav članic.
Rešitev tega problema je za podjetja izjemno pomembna in je postala ambicija švedske vlade, da zmanjša regulativno obremenitev in okrepi konkurenčnost švedskih in tudi evropskih podjetij. Kot rezultat pobude švedske vlade, da zmanjša regulativno obremenitev in okrepi konkurenčnost švedskih in tudi evropskih podjetij, sta Odbor švedske industrije in trgovine za boljšo zakonodajo (Näringslivets Regelnämnd: NNR) in Švedski odbor za boljšo zakonodajo (Regelrådet), skupaj s predstavniki skoraj 300 000 švedskih podjetij, je določila glavne dejavnike, ki se jim je potrebno izogibati pri izvajanju zakonodaje EU:
