Ena izmed zahtev slovenske obrti je že dalj časa bila sprememba zakonodaje na področju plačevanja davkov, prispevkov in ostalih obveznih dajatev. Vplačevanje dajatev je namreč bilo povezano z nepreglednim številom vplačanih računov, kar je vodilo do povečanega obsega dela, povezanega z izpolnjevanjem podatkov po posameznih vplačanih nalogih, po drugi strani pa tudi do nepotrebnih stroškov, saj je z vsakim plačilnim nalogom povezan tudi določen strošek plačilnega prometa.
Bistvo poenostavitve sistema vplačevanja davkov in drugih obveznih dajatev je zmanjšanje števila plačilnih nalogov in zmanjšanje števila podračunov na katere davčni zavezanci vplačujejo svoje obveznosti, kar posledično predstavlja manjšo porabo časa in nižje stroške plačilnega prometa.
Za nazornejšo predstavitev navajamo konkretni primer izpolnjevanja obveznosti pred spremembo:
Davčni zavezanec (npr. samostojni podjetnik, ki zaposluje delavce) je moral v okviru izpolnjevanja svojih mesečnih davčnih obveznosti plačati dajatve okvirno na več kot deset različnih davčnih podračunov. Za vsako posamično dajatev je bilo potrebno izpolniti plačilni nalog ter banki plačati provizijo. Ti stroški so nesorazmerno visoki za mikro, mala in srednje velika podjetja v primerjavi z njihovo davčno obveznostjo.
V primeru samozapolenih je podjetnik moral vsak mesec izpolniti 14 plačilnih nalogov, s katerim je na različne račune nakazoval:
Na račun zaposlenega:
1. plača
2. prehrana, prevoz in potni stroški
3. drugi materialni stroški
Na račune državne uprave:
4. davek od osebnih prejemkov
5. davek na bruto plače
6. prispevki iz plač – prispevek iz OD delavcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
7. prispevki na plače – republiški prispevek za zdravstveno varstvo
8. prispevki iz plač - republiški prispevek za zaposlovanje
9. prispevki iz plač – prispevki za starševsko varstvo
10. prispevki za plače – prispevki za ZPIZ in BOD
11. prispevki na plače - republiški prispevek za zdravstveno varstvo
12. prispevki na plače - republiški prispevek za zaposlovanje
13. prispevki na plače – prispevki na nesreče pri delu in poklicne bolezni
14. prispevki na plače – prispevki za starševsko varstvo.
Z uvedenimi poenostavitvami oziroma s spremembami Pravilnika o podračunih ter načinu plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov, (Ur.l. RS, št. 103/2010, 48/2011 (51/2011 popr.)) zavezanci svoje obveznosti vplačujejo na štiri davčne podračune (PDP), in sicer po vrstah javnofinančnih blagajn:
Prehodni davčni podračun za proračun države
Prehodni davčni podračun samoupravnih lokalnih skupnosti
Prehodni davčni podračun na ZPIZ
Prehodni davčni podračun za ZZZS.
Uporaba reference SI19 DŠ-99996 omogoča, da z enim plačilnim navodilom poravnamo vse davke v okviru posamezne javnofinančne blagajne.
Torej s tem, ko davčni zavezanec v plačilno navodilo vpiše SI19 DŠ-99996, prostovoljno dopusti, da se s plačilom pokrivajo najstarejše davčne obveznosti po datumu zapadlosti - vendar le znotraj posamezne javnofinanče blagajne.
Na podlagi zgoraj omenjene poenostavitve je bila v skladu z Enotno metodologije za merjenje administrativnih stroškov (EMMAS) narejena ocena administrativnih razbremenitev, v katero je bilo zajetih 60 podjetij.
Analiza je pokazala, da znašajo ocenjeni prihranki za mikro podjetja 3.935.604,74 EUR, za mala, srednja in velika podjetja pa 1.165.597,30 EUR. Skupni prihranki tako znašajo 5.101.207,04 EUR na letni ravni.