Opredelitev alternativnih rešitev

Pri opredelitvi možnosti je ospredju vprašanje ali in kako bi določen ukrep lahko vplival na dejavnike problema in spremenil ustrezno vedenje na način, ki bi privedel do želenih ciljev. Pri iskanju alternativnih rešitev problema je povsem realno pričakovati, da imajo vpleteni deležniki različne poglede na to, kako problem najustrezneje rešiti.

Alternativnih možnosti reševanja problemov je načeloma več, vedno vsaj dve. Prva možnost predstavlja »možnost ne-ukrepanja«. Ta prav tako vključuje primere neizbežnih sprememb, za katere se z gotovostjo ve, da bodo nastopile in vplivale na »trenutno stanje«.

Drugo možnost predstavlja ukrepanje, lahko na več načinov. V teh primerih se predstavijo različne rešitve in ukrepi, ki lahko predstavljajo alternativo prav tako so pa lahko tudi komplementarni^[2].  

Ocena učinkov predstavlja osnovo odločitvi o izbiri ukrepov, ki zagotavljajo najboljše razmerje med koristmi in stroški, zato mora kakovostna ocena vsebovati vse pomembne prednosti in slabosti izbranih možnosti politike glede na referenčno osnovo.

V oceni učinka primerjamo različne alternativne možnosti problema. Pri primerjavi izhajamo iz osnovnega scenarija, ki predvideva obstoječe razmere in njihov pričakovani razvoj brez nadaljnjih ukrepov.

Po opredelitvi ciljev se pripravi seznam možnosti, orodij in mehanizmov s katerimi bodo zastavljeni cilji najverjetneje realizirani. Za dosego ciljev je načeloma možnih več scenarijev, katere se pretehta ob razvijanju rešitev. Rešitve lahko predstavljajo alternativo ena drugi, lahko pa predstavljajo komplementarne mehanizme. Prav tako te rešitve lahko potekajo istočasno ali si sledijo.

Koraki te faze so:

• opredelitev možnosti za dosego cilja;
• izbira najprimernejših mehanizmov za reševanje problema;
• zoževanje niza, in sicer glede na sredstva (tehnične in druge zadržke), ter ocena po kriteriju uspešnosti, učinkovitosti in skladnosti;
• priprava povzetka potencialnih možnosti za nadaljnjo analizo.

Orisati je treba začetno možnost, nato še širok seznam alternativnih možnosti, s katerimi se prav tako lahko doseže predlagane cilje. Obvezno je treba upoštevati tudi možnost nedelovanja. Pozorno se pregleda možnosti, za katere je znano, da imajo lahko široko podporo. Upoštevati je treba tako že obstoječo nacionalno in EU zakonodajo kot tudi druge mednarodne pogodbe, ki lahko vplivajo na možnosti.

Namen pregleda vseh možnosti je pridobitev seznama alternativ, ki največ obetajo in bodo predmet nadaljnje poglobljene analize. Te možnosti naj bodo realistične. Pregled je lahko neformalen in se lahko ponavlja. Pomemben del tega procesa je razvoj opisov lastnosti vsake možnosti in omogočanje ocene, katera se bo najbolje odrezala glede na kriterij. Kriterij kateri se uporablja pri pregledu možnosti, je sestavljen iz :

• uspešnosti – do katere mere se lahko pričakuje, da bo določena možnost dosegla cilje predloga,
• učinkovitosti – do katere mere so lahko cilji doseženi glede na določena denarna sredstva/najmanjše stroške (stroškovna učinkovitost),
• konsistentnosti (vzdržnosti) – do katere mere bo katera možnost uspela na račun drugih možnosti glede na gospodarsko, okoljsko in socialno področje.

Pri analizi možnosti je treba upoštevati, na kakšen način se bo vsaka od možnosti izvajala. Pri tem se namenja pozornost več segmentom: načinu izvajanja ter oceni tveganj, ki se pojavljajo v določenih javno političnih in drugih omrežjih. Že pri oblikovanju vsake od možnosti se pozorno opredeli samo uvajanje in izvedbo ter preveri realnost izvedbe na predvideni ravni.

Pri opredelitvi možnosti se poiščejo tudi rešitve in prakse drugih držav članic EU. Opredeliti je treba najmanj tri možnosti oziroma tri primere (to sicer določa Poslovnik Državnega zbora RS in je nujna sestavina gradiva za obravnavo v Državnem zboru RS).

Na podlagi ocenjevanja vseh možnosti mora biti posebej pojasnjeno, zakaj ste se odločili za predlagano rešitev ob uvedbi predlaganega predpisa.

Možnosti:

1. Možnost ne-ukrepanja

Ta tako imenovana ničta možnost (zero option) mora biti najprej predstavljena, saj obravnava razširjen posnetek stanja s predvidenim razvojem dogodkov in posledic. Ta možnost predstavlja test smiselnosti predloga in izogibanje nepotrebnemu reguliranju.

2. Samo reguliranje

Postavitev standardov kakovosti ali kodeksov delovanja lahko izboljša delovanje zasebnih akterjev na področjih politike brez uvajanja novih predpisov. (npr. European Advertising Standards Alliance (EASA) – Charter of Best Practice; Strandardi v oglaševanju).

3. Informativne kampanje

Usmerjene informativne kampanje lahko dosežejo cilj na nezapleten in stroškovno učinkovit način.

4. Orodja spodbude

V nasprotju s klasično zakonodajo »določba in nadzor«, orodja za spodbudo, ki so tržno osnovana vplivajo na obnašanje tržnih akterjev z vplivom ali zagotavljanjem osnovnih pravil igre (npr. vzpostavljanje in podeljevanje CO2 certifikatov).

5. So-reguliranje

Kombinira povezovalno naravo zakonodajnih orodij s fleksibilnejšimi orodji samoregulacije. Zakonodaja postavi zakonske okvirje, privatni akterji pa specificirajo podrobnosti.

6. Ne-zavezujoča orodja

Usmerjanje preko ne-zavezujočih orodij (priporočila, posvetovanja). Kljub temu, da niso pravno zavezujoča, imajo tovrstna orodja lahko velik politični vpliv, še posebej, če je v njih možno razbrati usmeritve prihodnje zakonodaje.

7. Zavezujoča zakonodaja

Usmerjanje preko zavezujoče zakonodaje (zakoni, uredbe, pravilniki, sklepi) [4]