Namen naknadnega vrednotenja je oceniti, ali predpisi, ki izhajajo iz zakonodajnega gradiva in razvojnih dokumentov, po določenem obdobju še vedno ustrezajo svojemu namenu in so primerni za uresničevanje ciljev, kakšen je njihov dejanski učinek in ali so se morda pojavili drugi učinki, ki jih pripravljavec predpisa ni predvidel. Sistematično naknadno vrednotenje pomaga opredeliti celotno zakonodajo ter določiti posamezne predpise, ki ne izpolnjujejo zastavljenih ciljev in niso najustreznejša izbira za doseganje želenih ciljev ali katerih cilji so izgubili svoj pomen zaradi spreminjajočega se okolja in jih je zato treba spremeniti, dopolniti ali razveljaviti.

Naknadna ocena učinkov zakonodajnega gradiva temelji na primerjavi predvidenih učinkov z dejanskimi, zlasti na primerjavi pričakovanih in dejanskih koristi in stroškov, ter na opredelitvi nenamernih posledic. Omogoča tudi opredelitev dejavnikov, ki so različno vplivali na zakonodajo v primerjavi s prvotnimi predpostavkami. Informacije, ki kažejo, kako delujejo zakonodajni posegi v določenih okoliščinah, se lahko koristno uporabijo za ocenjevanje prihodnjih učinkov nove zakonodaje, namreč veliko učinkoviteje je sprejemanje zakonodaje z dobro predvidevanimi učinki kot naknadna opustitev ali sprememba predpisa, ki je imel nepredvidene negativne učinke.

Kadar je potrebna sprememba, dopolnitev ali razveljavitev predpisa, se bo pripravljalna faza začela po naknadnem vrednotenju, pri čemer se zaključi zakonodajni krogotok. Naknadno vrednotenje tako zagotavlja povratne informacije o predhodni oceni učinkov, hkrati pa ga brez te ocene ni mogoče izvesti. Predhodna ocena učinkov in naknadna ocena sta tako sestavna dela zakonodajnega krogotoka ter sta nerazdružljivo povezana.

Vsebina evalvacijskega poročila o učinkih predpisa

Preglednica 7: Poročilo o učinkih predpisa