Odgovor Ministrstva za pravosodje
V zvezi s pobudo izpostavljamo, da je zahteve po vzpostavitvi orodij za zgodnje opozarjanje naslovila že novela Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju iz leta 2023 (ZFPPIPP-H), s katero so se v slovenski pravni red prenesle določbe Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) namreč vsebuje tudi pravila o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb, ki med drugim določajo, da mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke ter da mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna (28. člen ZFPPIPP). Nadalje mora poslovodstvo zagotoviti, da družba redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj ter druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovnofinančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih družba opravlja. Pri tem mora poslovodstvo upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje (30. člen ZFPPIPP). Družba mora gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse svoje zapadle obveznosti. Za upravljanje likvidnostnega tveganja mora družba oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja likvidnosti, ki jo potrdi poslovodstvo in vključuje: 1. načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih denarnih pritokov zanje ob upoštevanju normalnega poteka poslovanja in morebitnih položajev likvidnostnih kriz, 2. redno spremljanje in upravljanje likvidnosti, 3. opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastanek nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti zanje (31. člen ZFPPIPP). Prav tako mora družba zagotoviti, da vedno razpolaga z dovolj dolgoročnih virov financiranja glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri njihovem opravljanju. Poslovodstvo pa mora redno spremljati in preverjati, ali družba dosega kapitalsko ustreznost (32. člen ZFPPIPP).
Nadalje je s 33.a členom ZFPPIPP poslovodstvu in drugim organom družbe naloženo, da nenehno spremljajo dogajanje, ki bi lahko ogrozilo nadaljnji obstoj družbe. Če poslovodstvo prepozna tak razvoj dogodkov, sprejme ukrepe finančnega prestrukturiranja, usmerjene v odpravo grozeče insolventnosti, in nemudoma poroča organom nadzora. Če ukrepi, ki jih je treba sprejeti, niso v pristojnosti ali niso v celoti v pristojnosti poslovodstva, poslovodstvo izvede ustrezne aktivnosti, da jih obravnavajo organi nadzora ali drugi pristojni organi družbe. Če namreč družbi grozi insolventnost, morajo poslovodstvo in drugi organi družbe ravnati tako, da:
– se izogibajo ravnanjem, zaradi katerih bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani, razen če je tako ravnanje storjeno z namenom preprečiti nastop insolventnosti;
– pri svojih odločitvah upoštevajo interese upnikov, lastnikov kapitala in drugih deležnikov, katerih interesi bi lahko bili prizadeti;
– se izogibajo ravnanjem, s katerimi se ogroža ali zmanjšuje premoženje družbe ali kako drugače ogroža sposobnost preživetja družbe.
Tudi položaj insolventnosti je v ZFPPIPP opredeljen. V 14. členu ZFPPIPP je namreč določeno, da gre za položaj, ki nastane, če dolžnik 1. ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost) ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben. V navedenem členu so določene tudi izpodbojne in neizpodbojne domneve insolventnosti. Tako med drugim velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja: 1. s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali 2. s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (četrti odstavek 14. člena ZFPPIPP).
Poleg jasnih določb glede obveznosti poslovodstva o upravljanju tveganj in opredelitvi pojma insolventnosti je bila razvita tudi aplikacija za signaliziranje stanja grozeče insolventnosti, ki je dostopna na spletni strani Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport (Aplikacija za signaliziranje stanja grozeče insolventnosti | GOV.SI). Aplikacija ne le poslovodjem temveč tudi upnikom družbe, na podlagi vnosa podatkov iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida, ponuja informativen izračun verjetnosti nastanka insolvenčnega dogodka v prihodnjih 12-ih mesecih. Nenazadnje pa je bil novelo ZFPPIPP-H dopolnjen tudi 30. člen zakona, po katerem mora vsak revizor, računovodja ali druga oseba, ki za podjetje opravlja storitve, povezane s poslovanjem ali pregledom poslovanja družbe, poslovodstvo pisno opozoriti, če pri opravljanju svojih storitev ugotovi, da je nastal položaj grozeče insolventnosti ali insolventnosti.
Zato na Ministrstvu za pravosodje menimo, da bi predlagano avtomatično preverjanje finančnega položaja družb pomenilo nepotrebno podvajanje funkcij poslovodstva družb, navedenih strokovno usposobljenih oseb, ki opravljajo storitve, povezane s poslovanjem ali pregledom poslovanja družb, ter uradnih oseb v davčnih postopkih. Pri tem želimo ponovno poudariti, da so podatki o finančnem položaju podjetja v prvi vrsti dostopni in bi morali biti znani prav poslovodstvu družbe, ki je skladno z zakonom dolžno začeti ustrezne postopke za odpravo insolventnosti, saj je v nasprotnem primeru lahko podana ne le odškodninska, temveč tudi njegova kazenska odgovornost. Skladno z 226. členom Kazenskega zakonika[1] se namreč tisti, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik insolventen, pa onemogoči ali zmanjša možnost poravnave obveznosti do upnikov, tako da: 1. premoženje ali njegov del prikrije, poškoduje, odstrani, navidezno, brezplačno ali za nerazumno nizko ceno odsvoji ali uniči; 2. sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnično terjatev; 3. prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige, listine ali poročila, da iz njih ni mogoče pravočasno ali pravilno ugotoviti dejanskega premoženjskega stanja, plačilne sposobnosti ali kapitalske ustreznosti dolžnika, oziroma poslovnih knjig, listin ali poročil sploh ne vodi; 4. na drug goljufiv način navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika, kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Z zaporom od petih let pa se kaznuje kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik insolventen, pa navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika, tako da: 1. nesmotrno troši sredstva, se nesorazmerno zadolžuje, opušča pravočasno zavarovanje in uveljavljanje terjatev ali sklepa špekulativne ali škodljive posle; 2. brez potrebe prenaša na druge osebe, obremenjuje ali drugače zmanjšuje vrednost svojega premoženja ali premoženja oziroma podjetja, ki ga upravlja; 3. ne izvršuje zakonskih obveznosti pri nastanku insolventnosti ali krši temeljna pravila v postopkih insolventnosti; 4. kako drugače očitno krši svoje dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali finančnem poslovanju. V primeru velike premoženjske škode pa se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
Ne glede na neustreznost predlagane rešitve pa želimo poudariti, da si tudi na ministrstvu prizadevamo k iskanju rešitev, ki bi privedle do pravočasnega ukrepanja poslovodstva v smeri preventivnega prestrukturiranja ali pa do sprožanja postopkov zaradi insolventnosti. Ministrstvo za pravosodje je bilo tako skupaj z Javno agencijo za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije naročnik ciljno raziskovalnega z naslovom Pravno-ekonomska analiza urejanja okvirjev prisilnega prestrukturirana gospodarskih družb ob nastopu grozeče insolventnosti in ob nastopu insolventnosti v državah članicah EU s težiščem na analizi vlog, porazdelitvi bremen in pravnega varstva prizadetih udeležencev
[1] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US.
Pobuda za uvedbo sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti
Pobuda
Predlaga se uvedba sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti, katerega cilj je večja objektivnost, učinkovitost, pravna varnost ter pravočasna zaščita zaposlenih, upnikov, države in tudi poštenih podjetij. Država že danes razpolaga z večino podatkov, potrebnih za objektivno zaznavanje finančnih težav podjetij. Problem ni pomanjkanje podatkov, temveč njihova nepovezanost in odsotnost avtomatiziranega sistema, ki bi ob jasno določenih zakonskih kriterijih pravočasno sprožil postopek preverjanja insolventnosti. Vzpostavi naj se enoten državni sistem, v katerega se (1) povežejo obstoječe evidence AJPES (o poslovanju družb, letnih poročilih, kapitalu in blokadah transakcijskih računov), evidence Finančne uprave Republike Slovenije (o zapadlih in neporavnanih davčnih obveznostih ter prispevkih), evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (o neporavnanih prispevkih), podatki Inšpektorata Republike Slovenije za delo (o ugotovljenih kršitvah glede pravic zaposlenih) ter podatki sodišč o izvršilnih in drugih postopkih, ki kažejo na težave pri izpolnjevanju denarnih obveznosti. (2) Za neprekinjeno preverjanje izpolnjevanja zakonsko določenih kriterijev se uporabi avtomatiziran informacijski oziroma analitični sistem. Njegova naloga ni odločanje o insolventnosti ali začetku insolvenčnega postopka in ne nadomeščanje sodne presoje. Njegova naloga je izključno preverjanje izpolnjevanja vnaprej določenih zakonskih pogojev ter priprava standardiziranega poročila za pristojni organ. (3) Obvezni postopek preverjanja pogojev za insolventnost se sproži izključno, če so hkrati izpolnjeni najmanj trije od naslednjih taksativno določenih kriterijev oziroma druga kombinacija kriterijev, določena z zakonom: vsi transakcijski računi družbe so neprekinjeno blokirani več kot 30 dni; družba ima zapadle in neporavnane davčne ali prispevne obveznosti, ki trajajo več kot 60 dni in presegajo zakonsko določen prag glede na velikost družbe; družba dva zaporedna meseca ne izplača plač zaposlenim oziroma ne poravna obveznih prispevkov iz naslova dela; proti družbi sta bila v obdobju šestih mesecev najmanj dva izvršilna postopka neuspešno zaključena zaradi neobstoja izvršljivega premoženja ali nezmožnosti poplačila denarne terjatve; iz zadnjih uradnih računovodskih izkazov izhaja trajna kapitalska neustreznost oziroma drug zakonsko določen kazalnik dolgoročne finančne nevzdržnosti ali plačilne nesposobnosti. (4) Izpolnitev navedenih kriterijev ne pomeni avtomatičnega začetka insolvenčnega postopka. Pomeni avtomatičen začetek hitrega postopka preverjanja. (5) Za ta namen naj se ustanovi specializirani insolvenčni senat pri pristojnem sodišču, sestavljen iz treh članov, ki opravlja izključno to nalogo za celotno državo. Senat ne predstavlja dodatne birokratske stopnje, ampak nadomešča sedanjo razpršeno in pogosto počasno presojo z enotnim, strokovnim in hitrim postopkom. (6) Senat mora v roku petnajstih dni od prejema popolnega poročila avtomatiziranega sistema in pojasnila poslovodstva odločiti: • ali pogoji za insolventnost niso izpolnjeni in se postopek zaključi; • ali obstajajo pogoji za izvedbo postopka finančnega prestrukturiranja; • ali so izpolnjeni pogoji za začetek ustreznega insolvenčnega postopka. (7) Po zaznavi izpolnjevanja zakonskih kriterijev mora poslovodstvo v roku osmih delovnih dni senatu predložiti pojasnilo o finančnem položaju družbe, sprejetih ukrepih ter dokazila, iz katerih izhaja, zakaj meni, da pogoji za insolventnost niso izpolnjeni oziroma zakaj lahko družba nadaljuje poslovanje. S tem se odgovornost poslovodstva ne bi več presojala predvsem za nazaj skozi vprašanje, kdo je kaj vedel in kdaj bi moral ukrepati, temveč bi bila vezana na objektivno ugotovljive zakonske mejnike. Ko so jasno določeni kriteriji izpolnjeni, mora obstajati tudi jasna zakonska dolžnost ukrepanja. Predlagani sistem ne pomeni več državnega nadzora nad vsakim podjetjem. Pomeni uporabo podatkov, ki jih država že ima, za pravočasno ukrepanje tam, kjer se pojavijo objektivni znaki resnih finančnih težav. Takšna ureditev bi koristila vsem udeležencem. Zaposleni bi bili prej deležni ustreznega pravnega varstva, upniki bi prej pridobili informacijo in možnost učinkovitega ukrepanja, država bi zmanjšala tveganje neporavnanih javnopravnih obveznosti, poštena podjetja pa bi bila manj izpostavljena konkurenci družb, ki dolgoročno poslujejo z neizpolnjevanjem svojih zakonskih in pogodbenih obveznosti.