Pobuda za uvedbo sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti
Področje: Finance
Pristojni organi: MF, MGTŠ, MP
25. 07. 2026Pobuda oddana
28. 07. 2026Pobuda objavljena
Pobuda
Predlaga se uvedba sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti, katerega cilj je večja objektivnost, učinkovitost, pravna varnost ter pravočasna zaščita zaposlenih, upnikov, države in tudi poštenih podjetij. Država že danes razpolaga z večino podatkov, potrebnih za objektivno zaznavanje finančnih težav podjetij. Problem ni pomanjkanje podatkov, temveč njihova nepovezanost in odsotnost avtomatiziranega sistema, ki bi ob jasno določenih zakonskih kriterijih pravočasno sprožil postopek preverjanja insolventnosti. Vzpostavi naj se enoten državni sistem, v katerega se (1) povežejo obstoječe evidence AJPES (o poslovanju družb, letnih poročilih, kapitalu in blokadah transakcijskih računov), evidence Finančne uprave Republike Slovenije (o zapadlih in neporavnanih davčnih obveznostih ter prispevkih), evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (o neporavnanih prispevkih), podatki Inšpektorata Republike Slovenije za delo (o ugotovljenih kršitvah glede pravic zaposlenih) ter podatki sodišč o izvršilnih in drugih postopkih, ki kažejo na težave pri izpolnjevanju denarnih obveznosti. (2) Za neprekinjeno preverjanje izpolnjevanja zakonsko določenih kriterijev se uporabi avtomatiziran informacijski oziroma analitični sistem. Njegova naloga ni odločanje o insolventnosti ali začetku insolvenčnega postopka in ne nadomeščanje sodne presoje. Njegova naloga je izključno preverjanje izpolnjevanja vnaprej določenih zakonskih pogojev ter priprava standardiziranega poročila za pristojni organ. (3) Obvezni postopek preverjanja pogojev za insolventnost se sproži izključno, če so hkrati izpolnjeni najmanj trije od naslednjih taksativno določenih kriterijev oziroma druga kombinacija kriterijev, določena z zakonom: vsi transakcijski računi družbe so neprekinjeno blokirani več kot 30 dni; družba ima zapadle in neporavnane davčne ali prispevne obveznosti, ki trajajo več kot 60 dni in presegajo zakonsko določen prag glede na velikost družbe; družba dva zaporedna meseca ne izplača plač zaposlenim oziroma ne poravna obveznih prispevkov iz naslova dela; proti družbi sta bila v obdobju šestih mesecev najmanj dva izvršilna postopka neuspešno zaključena zaradi neobstoja izvršljivega premoženja ali nezmožnosti poplačila denarne terjatve; iz zadnjih uradnih računovodskih izkazov izhaja trajna kapitalska neustreznost oziroma drug zakonsko določen kazalnik dolgoročne finančne nevzdržnosti ali plačilne nesposobnosti. (4) Izpolnitev navedenih kriterijev ne pomeni avtomatičnega začetka insolvenčnega postopka. Pomeni avtomatičen začetek hitrega postopka preverjanja. (5) Za ta namen naj se ustanovi specializirani insolvenčni senat pri pristojnem sodišču, sestavljen iz treh članov, ki opravlja izključno to nalogo za celotno državo. Senat ne predstavlja dodatne birokratske stopnje, ampak nadomešča sedanjo razpršeno in pogosto počasno presojo z enotnim, strokovnim in hitrim postopkom. (6) Senat mora v roku petnajstih dni od prejema popolnega poročila avtomatiziranega sistema in pojasnila poslovodstva odločiti: • ali pogoji za insolventnost niso izpolnjeni in se postopek zaključi; • ali obstajajo pogoji za izvedbo postopka finančnega prestrukturiranja; • ali so izpolnjeni pogoji za začetek ustreznega insolvenčnega postopka. (7) Po zaznavi izpolnjevanja zakonskih kriterijev mora poslovodstvo v roku osmih delovnih dni senatu predložiti pojasnilo o finančnem položaju družbe, sprejetih ukrepih ter dokazila, iz katerih izhaja, zakaj meni, da pogoji za insolventnost niso izpolnjeni oziroma zakaj lahko družba nadaljuje poslovanje. S tem se odgovornost poslovodstva ne bi več presojala predvsem za nazaj skozi vprašanje, kdo je kaj vedel in kdaj bi moral ukrepati, temveč bi bila vezana na objektivno ugotovljive zakonske mejnike. Ko so jasno določeni kriteriji izpolnjeni, mora obstajati tudi jasna zakonska dolžnost ukrepanja. Predlagani sistem ne pomeni več državnega nadzora nad vsakim podjetjem. Pomeni uporabo podatkov, ki jih država že ima, za pravočasno ukrepanje tam, kjer se pojavijo objektivni znaki resnih finančnih težav. Takšna ureditev bi koristila vsem udeležencem. Zaposleni bi bili prej deležni ustreznega pravnega varstva, upniki bi prej pridobili informacijo in možnost učinkovitega ukrepanja, država bi zmanjšala tveganje neporavnanih javnopravnih obveznosti, poštena podjetja pa bi bila manj izpostavljena konkurenci družb, ki dolgoročno poslujejo z neizpolnjevanjem svojih zakonskih in pogodbenih obveznosti.
Pobuda za uvedbo sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti
Pobuda
Predlaga se uvedba sistema zgodnjega zaznavanja insolventnosti, katerega cilj je večja objektivnost, učinkovitost, pravna varnost ter pravočasna zaščita zaposlenih, upnikov, države in tudi poštenih podjetij. Država že danes razpolaga z večino podatkov, potrebnih za objektivno zaznavanje finančnih težav podjetij. Problem ni pomanjkanje podatkov, temveč njihova nepovezanost in odsotnost avtomatiziranega sistema, ki bi ob jasno določenih zakonskih kriterijih pravočasno sprožil postopek preverjanja insolventnosti. Vzpostavi naj se enoten državni sistem, v katerega se (1) povežejo obstoječe evidence AJPES (o poslovanju družb, letnih poročilih, kapitalu in blokadah transakcijskih računov), evidence Finančne uprave Republike Slovenije (o zapadlih in neporavnanih davčnih obveznostih ter prispevkih), evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (o neporavnanih prispevkih), podatki Inšpektorata Republike Slovenije za delo (o ugotovljenih kršitvah glede pravic zaposlenih) ter podatki sodišč o izvršilnih in drugih postopkih, ki kažejo na težave pri izpolnjevanju denarnih obveznosti. (2) Za neprekinjeno preverjanje izpolnjevanja zakonsko določenih kriterijev se uporabi avtomatiziran informacijski oziroma analitični sistem. Njegova naloga ni odločanje o insolventnosti ali začetku insolvenčnega postopka in ne nadomeščanje sodne presoje. Njegova naloga je izključno preverjanje izpolnjevanja vnaprej določenih zakonskih pogojev ter priprava standardiziranega poročila za pristojni organ. (3) Obvezni postopek preverjanja pogojev za insolventnost se sproži izključno, če so hkrati izpolnjeni najmanj trije od naslednjih taksativno določenih kriterijev oziroma druga kombinacija kriterijev, določena z zakonom: vsi transakcijski računi družbe so neprekinjeno blokirani več kot 30 dni; družba ima zapadle in neporavnane davčne ali prispevne obveznosti, ki trajajo več kot 60 dni in presegajo zakonsko določen prag glede na velikost družbe; družba dva zaporedna meseca ne izplača plač zaposlenim oziroma ne poravna obveznih prispevkov iz naslova dela; proti družbi sta bila v obdobju šestih mesecev najmanj dva izvršilna postopka neuspešno zaključena zaradi neobstoja izvršljivega premoženja ali nezmožnosti poplačila denarne terjatve; iz zadnjih uradnih računovodskih izkazov izhaja trajna kapitalska neustreznost oziroma drug zakonsko določen kazalnik dolgoročne finančne nevzdržnosti ali plačilne nesposobnosti. (4) Izpolnitev navedenih kriterijev ne pomeni avtomatičnega začetka insolvenčnega postopka. Pomeni avtomatičen začetek hitrega postopka preverjanja. (5) Za ta namen naj se ustanovi specializirani insolvenčni senat pri pristojnem sodišču, sestavljen iz treh članov, ki opravlja izključno to nalogo za celotno državo. Senat ne predstavlja dodatne birokratske stopnje, ampak nadomešča sedanjo razpršeno in pogosto počasno presojo z enotnim, strokovnim in hitrim postopkom. (6) Senat mora v roku petnajstih dni od prejema popolnega poročila avtomatiziranega sistema in pojasnila poslovodstva odločiti: • ali pogoji za insolventnost niso izpolnjeni in se postopek zaključi; • ali obstajajo pogoji za izvedbo postopka finančnega prestrukturiranja; • ali so izpolnjeni pogoji za začetek ustreznega insolvenčnega postopka. (7) Po zaznavi izpolnjevanja zakonskih kriterijev mora poslovodstvo v roku osmih delovnih dni senatu predložiti pojasnilo o finančnem položaju družbe, sprejetih ukrepih ter dokazila, iz katerih izhaja, zakaj meni, da pogoji za insolventnost niso izpolnjeni oziroma zakaj lahko družba nadaljuje poslovanje. S tem se odgovornost poslovodstva ne bi več presojala predvsem za nazaj skozi vprašanje, kdo je kaj vedel in kdaj bi moral ukrepati, temveč bi bila vezana na objektivno ugotovljive zakonske mejnike. Ko so jasno določeni kriteriji izpolnjeni, mora obstajati tudi jasna zakonska dolžnost ukrepanja. Predlagani sistem ne pomeni več državnega nadzora nad vsakim podjetjem. Pomeni uporabo podatkov, ki jih država že ima, za pravočasno ukrepanje tam, kjer se pojavijo objektivni znaki resnih finančnih težav. Takšna ureditev bi koristila vsem udeležencem. Zaposleni bi bili prej deležni ustreznega pravnega varstva, upniki bi prej pridobili informacijo in možnost učinkovitega ukrepanja, država bi zmanjšala tveganje neporavnanih javnopravnih obveznosti, poštena podjetja pa bi bila manj izpostavljena konkurenci družb, ki dolgoročno poslujejo z neizpolnjevanjem svojih zakonskih in pogodbenih obveznosti.