Pobuda za ukinitev plačevanja zdravniških potrdil o bolezni, ki jih zahtevajo izobraževalne ustanove (za študente)

Odgovor Ministrstva za zdravje:

Zdravniško potrdilo, ki ga študent predloži fakulteti, ni storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč predstavlja administrativno storitev, ki se opravlja na zahtevo posameznika za potrebe zunanjih postopkov (v tem primeru za potrebe izobraževalne ustanove). Obvezno zdravstveno zavarovanje krije le tiste zdravstvene storitve, ki so neposredno povezane z diagnostiko, zdravljenjem ali rehabilitacijo. Izdaja potrdila za dokazovanje upravičene odsotnosti od študijskih obveznosti ne sodi med te storitve. Obvezno zdravstveno zavarovanje je namenjeno kritju zdravstvene obravnave, ne pa financiranju administrativnih potrdil za zunanje institucije. Zdravniška potrdila za različne namene (npr. za delodajalce, športne organizacije, šole, upravne postopke) se obravnavajo enotno kot samoplačniške storitve. Uvedba posebne izjeme za študente bi pomenila odstop od načela enake obravnave vseh zavarovancev, saj bi določeni skupini omogočila brezplačno storitev, ki je drugim zavarovancem ni zagotovljena. Takšna ureditev bi bila sistemsko težko utemeljiva.

Upoštevati je treba tudi, da visokošolski zavodi samostojno določajo pravila priznavanja odsotnosti in dokazil, ki jih zahtevajo. Zdravniško potrdilo namreč ni edina mogoča oblika dokazovanja upravičene odsotnosti, zato je vprašanje obsega in vrste dokazil primarno v pristojnosti fakultet. Morebitne spremembe bi bilo zato treba obravnavati v okviru visokošolskega sistema, ne pa v okviru zdravstvene zakonodaje.

Dodajamo še, da predlog ne predstavlja administrativne razbremenitve za nobenega od deležnikov v postopku, prav tako ne gre za poenostavitev postopka. Gre le za finančno razbremenitev študentov. Uvedba brezplačnosti zdravniških potrdil pa bi z veliko verjetnostjo povzročila znaten porast števila zahtevkov. Trenutno posamezniki potrdilo praviloma zahtevajo le takrat, ko je to nujno potrebno. Če bi bila potrdila brezplačna, bi se prag za njihovo pridobivanje bistveno znižal, kar bi lahko vodilo do pogostejšega in tudi neupravičenega uveljavljanja odsotnosti. To bi imelo neposredne posledice za obremenjenost zdravstvenih izvajalcev, saj bi morali več časa nameniti administrativnim storitvam, ki niso del zdravstvene obravnave, kar bi zmanjšalo razpoložljiv čas za obravnavo pacientov. Poleg tega bi se stroški izdaje potrdil prenesli na zdravstveno blagajno, kar bi dodatno obremenilo sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je, kot že omenjeno, namenjen financiranju zdravstvenih storitev, ne pa administrativnih potrdil za zunanje institucije.