Vstop v normirani s.p.

Odgovor Ministrstva za finance:

Zakonska podlaga za ugotavljanje davčne osnove od dohodkov iz dejavnosti z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov je podana v 48. členu Zakona o dohodnini. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) pa v 308. členu ureja način in določa roke za priglasitev ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov in sicer, da davčni zavezanec priglasi ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov davčnemu organu najpozneje do 31. marca leta, za katero se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, oziroma do poteka roka za predložitev obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto, ki je prav tako 31. marca tekočega leta.

Davčni zavezanec, ki na novo začne opravljati dejavnost, opravi priglasitev za prvo davčno leto opravljanja dejavnosti hkrati ob predložitvi prijave za vpis v davčni register v osmih dneh od vpisa v primarni register oziroma od vpisa v uradno evidenco organa.

Skladno s tretjim odstavkom 308. člena ZDavP-2 davčni organ priglasitev, opravljeno po 31. marcu leta (oziroma po roku iz prejšnjega odstavka za nove davčne zavezance), v katerem davčni zavezanec želi ugotavljati davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odhodkov, s sklepom zavrže. Priglasitve ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov za davčno leto torej ni mogoče opraviti po 31. marcu tekočega leta.

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov je ugodnost, za katero se davčni zavezanci, ob izpolnjevanju določenih zakonskih pogojev, odločijo sami. To ugodnost pa morajo ustrezno uveljavljati v zakonsko določenem roku. Sedaj veljavni način uveljavljanja te ugodnosti se je začel uporabljati z davčnim letom 2013. V obrazložitvi zakonodajnih sprememb je izrecno navedeno, da je rok za uveljavljanje priglasitve prekluziven (308. člen ZDavP-2 določa prekluzivnost tega roka) in da zavezanec priglasitve ne more opraviti po navedenem roku (npr. v popravku obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti).

Prekluziven rok je v obravnavanem primeru utemeljen z dejstvom, da gre za pravico oziroma ugodnost, za katero se davčni zavezanec sam prostovoljno odloči in zamuda tega roka pomeni izgubo pravice do ugodnosti. Hkrati pa tak način ugotavljanja davčne osnove zahteva ustrezno vodenje poslovnih knjig oziroma evidenc, ki mora biti ažurno.

Poleg navedenega ima davčni zavezanec praktično tri mesece časa (od zaključka prejšnjega davčnega leta do 31. marca tekočega leta) da opravi priglasitev ter ima v tem času možnost, da svojo odločitev glede vstopa ali izstopa iz sistema ugotavljanja davčne osnove po normiranih odhodkih spreminja. Ravno tako ima v tem času možnost popravljati napake, do katerih lahko pride v zvezi s priglasitvijo.

Potrebno je poudariti, da podaljševanje rokov oziroma dopuščanje popravljanja napak v določenem roku (po izteku zakonsko določenega roka za vložitev priglasitve) zgolj administrativno zapleta sistem, ne rešuje pa problematike nepravočasnega odzivanja davčnih zavezancev.

Na podlagi navedenega Ministrstvo za finance meni, da je veljavna ureditev glede na naravo stvari (ugodnost, ki jo je potrebno uveljavljati ter ažurno vodenje ustreznih poslovnih knjig in evidenc) ustrezna ter daje zavezancem dovolj časa, da opravijo ustrezno priglasitev v zakonsko določenem roku. Ob tem pa na Ministrstvu za finance tudi nismo seznanjeni, da bi aktualna ureditev v splošnem zavezancem predstavljala problem.