ODZIV MINISTRSTVA ZA PRAVOSODJE: Ministrstvo za pravosodje je Vrhovno sodišče, ki je upravljalec informacijskega sistema e-izvršbe, obvestilo o težavah, s katerimi se srečujejo uporabniki v izvršilnih postopkih. Vrhovno sodišče informacijske sisteme stalno izboljšuje in pričakujemo, da se bo tudi to v prihodnosti izboljšalo. Ministrstvo pa bo, kot že dosedaj, v okviru rednih delovnih nalog spremljalo izvajanje izvršilnih postopkov.
Dodatno pojasnilo Ministrstva za pravosodje:
Stranke samostojno in svobodno vstopajo v poslovna (civilnopravna) razmerja, iz katerih za njih izhajajo pravice in obveznosti, pri tem pa morajo ravnati z ustrezno skrbnostjo in tudi oceniti možna tveganja.
V primeru, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, država (sodišče) zagotavlja sodno varstvo civilnih pravic v pravdnem postopku. Kadar dolžnik ne izpolni tistega, kar mu je naloženo s sodno odločbo, jo je treba prisilno izvršiti. Ker je samopomoč prepovedana, mora upnik zahtevati poseg države oziroma njenih organov. Namen civilnega izvršilnega postopka je, da sodišče s pomočjo prisilnih sredstev vzpostavi med dolžnikom in upnikom takšno zunanje stanje, kakršno ima upnik pravico zahtevati na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali drugega izvršilnega naslova.
Po 1. členu ZIZ lahko sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, lahko pa tudi na podlagi verodostojne listine. Izvršba na podlagi verodostojne listine predstavlja posebnost, pogojno dovoljeno izvršbo, ki je predvidena za hitro in enostavno izterjavo terjatev, vendar pa samo v primeru, kadar gre za nesporne terjatve.
Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (v primerjavi z izvršbo na podlagi izvršilnega naslova) namreč o upnikovi terjatvi še ni bilo odločeno. Upnik z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče šele naloži dolžniku, da plača terjatev, ter hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve. Če dolžnik ugovarja (pravočasno, popolno, obrazloženo, dovoljeno) zoper sklep o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. V tem primeru sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, o obstoju upnikove terjatve pa se odloča v pravdi. Dolžniku je v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine nujno zagotoviti ustavno pravico do pravnega sredstva, saj o terjatvi še ni bilo odločeno pred sodiščem.
V postopku izvršbe velja načelo dispozitivnosti, v skladu s katerim se postopek začne na predlog upnika, ki tudi prosto izbira sredstvo in predmet izvršbe. Upnik lahko oceni, da je smotrneje, da predloga za izvršbo sploh ne vloži, predlog lahko kadarkoli umakne ali pa kasneje znova vloži. Pravilo glede stroškov postopka, je, da izvršilne stroške založi upnik, ki zahteva sodno varstvo oziroma prisilno izterjavo, nazadnje pa jih krije dolžnik (38. člen ZIZ).
Vrstni red upnikov se lahko oblikuje le pri posameznem sredstvu izvršbe, na katero sodišče dovoli izvršbo, torej pri izvrševalcu sklepa o izvršbi (banka, delodajalec). ZIZ v 141. členu določa, da banka upniku na njegovo zahtevo izda potrdilo, na katerem mestu je njegova terjatev. ZIZ ali podzakonski predpisi, izdani na njegovi podlagi, pa ne predpisujejo višine plačila za potrdilo o vrstnem redu.
Glede zagrožene zaporne kazni, je treba izpostaviti, da je v petem odstavku 33. člena ZIZ že sedaj določeno, da če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izterja po uradni dolžnosti, če to ni možno, pa izvrši tako, da se za vsakih začetih 100 evrov denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni. Vendar je treba pri izrekanju kakršnihkoli sankcij upoštevati ustavno načelo sorazmernosti.
Tega, da ureditev, ki jo ZIZ pozna v zvezi s predložitvijo seznama dolžnikovega premoženja in nesodelovanjem dolžnika v tem postopku, ni povsem ustrezna, se zavedamo in nameravamo v okviru naslednjih sprememb ZIZ predlagati ustrezne spremembe te ureditve.
Upoštevati je treba, da je izvršba lahko uspešna in upnikovo poplačilo možno le, če ima dolžnik vsaj kakšna sredstva, na katera se lahko poseže z izvršbo.
Ker se določene vaše pobude in predlogi nanašajo tudi na področje kazenskega postopka, v nadaljevanju posredujemo pojasnila v zvezi s pristojnostmi državnih tožilcev.
Državne tožilce zavezuje načelo legalitete, ki določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kolikor zakon ne določa drugače (20. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Vendar so državni tožilci pri svojem delu samostojni (3. člen Zakona o državnem tožilstvu), kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v precedenčni, sistemski odločbi št. U-I-42/12, 7. 2. 2013, v kateri se je opredelilo do ustavno zajamčene samostojnosti individualnih državnih tožilcev in tudi ustavno zajamčene samostojnosti državnih tožilstev.
Glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi pa Kazenski zakonik jasno določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Korist se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. Poleg tega ima oškodovanec možnost vložiti premoženjsko pravni zahtevek. V 100. členu ZKP je določeno, da se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek. Premoženjskopravni zahtevek se lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla.
Predlog spremembe ZIZ
Pobuda
Pozdravljeni.
Imamo kar nekaj neplačnikov/goljufov, ki pa se jim v tem sistemu prav nič ne zgodi. Sistem je popolnoma neučinkovit in nalaga stroške samo upniku. Ob temu, da do rešitve zadeve ne pride, se tudi iz državne strani težave upnikov samo povečujejo, saj tudi država prevrača vse stroške na upnike, namesto da bi jih zahtevala tudi od dolžnikov in jih torej enako kot upnik trpela tudi sama. Ker država na lastni koži ne izkusi problema, ker je vedno poplačana, ga tudi ne razume in ne rešuje. Zahtevani ukrepi za izboljšave:
- sodišče samo po uradni dolžnosti sporoči upniku vrstni red-čakalno vrsto izvršilne zadeve.
- če se dolžnik ne udeleži naroka, mora biti grožnja zapor za odgovorno osebo in ne denarna kazen, ki ni izterljiva.
- prenose premoženja lastnikov, ki imajo dolgove se more preprečit v postopku prepisovanja ali naknadno razveljavit, saj se to počne načrtno.
- tožilstvo ne sme zavreči dejanj majhnih dolžnikov/upnikov, pač pa mora zvesti kazenski pregon in človeka obsodit in zapreti. In ne samo zapreti zaradi goljufije npr. za 1 leto, ampak dokler ne poplača vseh upnikov. Ni namreč smiselno, da so ti ljudje na prostosti, saj le povečujejo škodo gospodarstvu, ker vidijo, da se od goljufije da lepo živeti brez kazni in brez poplačil.
- zapor bi se moral dogoditi tudi v zaključku, da izvršba ni poplačana (v zapor ali pa poplačati, ali pa poplačevati iz zapora, dokler niso izplačani vsi upniki). Mogoče bi morali odpreti kako »fabriko« zgolj za take dolžnike, ki bi s svojim delom odplačevali dolžnike.
Za osvetlitev primerov:
1. Dolžniku daš izvršbo. Dobiš sklep o pravnomočnosti. Denarja po 1 letu ni. Daš poizvedbo na banko, kateri si v čakalni vrsti in dobiš dogovor, da 25.-i. Za odgovor plačaš banki 6€. Poplačila nimaš. Daš zahtevo za popis premoženja, da bi dal izvršbo še na kaj. Popisa dolžnik ne predloži. Sodišče skliče narok, ki se ga dolžnik ne udeleži. Denarna kazen, ki se naloži dolžniku, je brezvezen ukrep, ker se je itak ne more izterjati, kot dolžnik ne more izterjati že osnovne terjatve.
2. Dolžniku daš izvršbo, on da ugovor in zadeva gre na pravdo. Pravdo dobi upnik, vendar dolžnik ne plača. Daš mu izvršbo, vendar ni poplačila, ker ima vse prepisano na nekoga drugega (žena, otrok, teta, sorodniki, ljubica itd).
Predlagam, da sprejmete predpis, ki razveljavi vse prenose premoženja v primeru neplačanih dolgov in vsaj od podanega predloga dalje. Ker eno začnejo čarat ko dobijo ta predlog in so do njegove pravnomočnosti že brez vsega premoženja. 3. Zoper dolžnika daš kazensko ovadbo zaradi goljufije, ker ti laže že 2 leti da ti bo poplačal, pa ti ni. Zadevo melje policija in tožilstvo recimo 6 mesecev. Na koncu dobiš sklep tožilstva, da se kazensko ovadbo zavrže, ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanj in posledicami, ki bi jih povzročil pregon. Kar pomeni da npr. 300e dolga ni vredno pregona in da mora upnik dolžnika tožit in torej potrošit še več denarja. Dražba mi pri tem na svoje stroške ne želi pomagat. Tako se množično podpira goljufije in neplačila, saj se za večino goljufov krasno izteče.