Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti:
V primeru uveljavljanja pravice do krajšega delovnega časa na podlagi posebnih predpisov je pomembno, da obe pogodbeni stranki pisno v pogodbi o zaposlitvi uredita izvajanje pravice o delu s krajšim delovnim časom.
V primerih, ko je delavcu z odločbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom na podlagi posebnih predpisov, se z delovnopravnega vidika zastavljajo vprašanja, kolikšna je delovna obveznost delavca, kako je možno razporejati delovni čas, konkretno ali je delavcu lahko omogočen premakljiv začetek in konec delovnega časa, ali ima tak delavec lahko dnevni presežek oz. primanjkljaj ur, oziroma ali je pri določanju razporeditve delovne obveznosti delavca lahko upoštevana tedenska omejitev.
V posameznem konkretnem primeru bo v odgovoru na zgornja vprašanja treba upoštevati odločitev organa, ki je odločal o pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega na podlagi posebnih predpisov. Pravica delavca do krajšega delovnega časa je namreč lahko opredeljena kot dnevna omejitev (npr. štiri ure na dan) ali tedenska omejitev (npr. 20 ur na teden).
V primeru, ko je delavcu z odločitvijo pristojnega organa priznana pravica do krajšega delovnega časa z dnevno omejitvijo delovne obveznosti (npr. štiri ure na dan), menimo, da se upoštevaje namen pravice do krajšega delovnega časa (npr. zmanjšana delovna zmožnost delavca), delavcu sicer lahko omogoči premakljiv začetek in konec delovnega časa, vendar delavec ne more imeti dnevnega presežka in posledično tudi ne primanjkljaja ur.
V zvezi s samim določanjem delavčeve delovne obveznosti v tem primeru, glede na razporeditev delovnega časa na različno število dni v tednu, pa pojasnjujemo, da delavčeva obveznost v primeru razporeditve delovnega časa na štiri dni v tednu pomeni 16-urno tedensko delovno obveznost, na pet dni v tednu 20–urno tedensko delovno obveznost, na šest dni v tednu pa 24-urno tedensko delovno obveznost.
V kolikor pa je delavcu z odločitvijo pristojnega organa priznana pravica do krajšega delovnega časa s tedensko omejitvijo delovnega časa, (npr. 20 ur na teden) pa menimo, da je tedenski delovni čas lahko tudi v različnem trajanju razporejen na posamezne dneve v tednu.
Glede omejitev glede delovnega časa starejših delavcev pa velja opozoriti na 199. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 - popr., v nadaljevanju ZDR-1), ki določa, da je nadurno in nočno delo starejšega delavca dovoljeno, če starejši delavec s tem soglaša.
Morebitne predloge spremembe glede prerazporejanja delovnega časa starejših delavcev je potrebno proučiti tudi z vidika aktivnosti in celovitejših ukrepov za podaljšanje delovne aktivnosti starejših na trgu dela in bodo obravnavane v postopku naslednjih zakonskih sprememb med socialnimi partnerji.
Dopolnitev določb glede zaščitenih kategorij delavcev
Pobuda
Pozdravljeni.
8. točka 148. člena ZDR-1
Predlagamo dopolnitev določb glede zaščitenih kategorij delavcev v povezavi z (začasno) neenakomerno prerazporejenim delovnim časom in nadurnim delom (146. člen ZDR-1), če se to delo opravlja na dodatni dan. Sedaj se določbe glede nadurnega dela uporabljajo tudi za neenakomerno prerazporejen delovni čas. To velikokrat ni v interesu nobene strani.
Primeri:
a. invalid, ki dela 6 ur ali 4 ure na dan 5 dni v tednu v rednem delovnem lasu, ne sme delati v soboto, ki velja za začasno prerazporejen delovni čas. Tudi, če bi že naslednji teden oz. v naslednjem obdobju te ure potem koristil, bil en dan doma. Tudi z njegovim soglasjem se mu ne sme odrediti takega dela. V praksi imamo primere delavcev, ki si želijo priti delat v soboto, da potem lahko koristi ure za svoje potrebe med tednom.
b. starejšemu delavcu se brez soglasja ne sme odrediti začasno prerazporejenega delovnega časa na dodatni dan v tednu (sobota), tudi če je zagotovljeno koriščenje v naslednjem obdobju in povprečje dnevnega fonda ur ne presega 8 ur.