Olajšava za sezonske podjetnike

Odziv Ministrstva za finance:

V skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, je davčna osnova o dohodkov iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. V splošnem se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, na podlagi vodenja ustreznih poslovnih knjig in sestavljanja letnih poročil. Pod določenimi pogoji, pa se zavezanec lahko odloči za ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, na podlagi vodenja določenih poenostavljenih evidenc.

Sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov je opcija, za katero se lahko odločijo zavezanci, ki na novo začnejo z opravljanjem dejavnosti, in zavezanci z majhnim obsegom poslovanja (prihodki iz dejavnosti v predhodnem davčnem letu ne presegajo 50.000 evrov oziroma za davčno leto 2015 in dalje tudi če ne presegajo 100.000 evrov pod pogojem, če je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovanje vsaj ena oseba za polni delovni čas, najmanj pet mesecev).Navedeni sistem pomeni možnost odločitve zavezanca za administrativno enostavnejši sistem z vidika izpolnjevanja davčne obveznosti ter za povečanje pravne varnosti v povezavi z večjo gotovostjo glede ugotavljanja davčne osnove.

V sistemu ugotavljanja davčne osnove na podlagi normirnih odhodkov ne gre za čisto pavšalno določanje osnove in posledično davčne obveznosti, temveč gre za zgolj za delno pavšalno določanje davčne osnove. Pavšalno so določeni samo odhodki, pa še ti relativno, v odvisnosti od dejanskih prihodkov, in sicer so določeni v višini 80% dejanskih prihodkov. To pomeni, da je višina davčne osnove in posledično davčne obveznosti odvisna od višine dejansko doseženih prihodkov.

Glede na navedene značilnosti veljavnega sistema ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti, lahko ugotovimo, da je veljavni sistem obdavčevanja z dohodnino že usklajen s podanim predlogom. Višina davčne osnove in posledično višina obdavčitve je vedno odvisna tudi od višine doseženih prihodkov, pri čemer je korelacija med višino prihodkov in davčno osnovo, celo večja v sistemu ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, kot v sistemu ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov. V sistemu ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normirnih odhodkov vedno velja pravilo, višji so prihodki, višja je davčna osnova, in obratno. Če ni obsežnih prihodkov, posledično tudi ni davčne osnove.

S podanim predlogom pa je usklajen tudi veljavni sistem določanja predhodne akontacije oziroma akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti se za davčno leto določi v znesku, ki je enak znesku akontacije dohodnine oziroma dohodnine po zadnjem obračunu akontacije dohodnine oziroma dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Davčni zavezanec, ki začne opravljati dejavnost, sam določi predhodno akontacijo dohodnine oziroma akontacijo dohodnine glede na višino predvidene davčne osnove davčnega leta, za katero se določa predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine. Lahko jo določi tudi v znesku nič. Predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine se plačuje v mesečnih obrokih, če znesek prehodne akontacije dohodnine oziroma akontacije dohodnine presega 400 evrov. Če tega zneska ne presega se plačuje v trimesečnih obrokih. Davčni zavezanec lahko tudi zahteva spremembo predhodne akontacije oziroma akontacije dohodnine, če se davčna osnova za tekoče davčno leto razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno leto.

Na tej podlagi menimo, da je veljavna ureditev obdavčevanja dohodkov iz dejavnosti z dohodnino, ustrezna tudi za davčne zavezance, ki le sezonsko opravljajo dejavnost oziroma dosegajo dohodke.

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti:

MDDSZ v zvezi s prejeto pobudo uvodoma pojasnjuje, da matična zakonodaja o gospodarskih družbah, ki ureja statusnopravni vidik instituta "samostojnega podjetnika posameznika" (v nadaljevanju: s.p.) ne določa t.imen. "sezonskega" s.p.. Ob upoštevanju enotne ureditve samozaposlenih oseb v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B in 95/14 – ZUJF-C, v nadaljnjem besedilu ZPIZ-2) sledi matični zakonodaji in med obvezno zavarovane osebe uvršča osebe, ki v Republiki Sloveniji (oz. v tujini vpisane v posebni register) samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost (t.imen. samozaposlene osebe) (15. člen ZPIZ-2). V skladu z ZPIZ-2 so te osebe vključene v zavarovanje za polni zavarovalni čas.   

Nadalje pojasnjujemo, da je bila ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samozaposlenih oseb in posledično obveznost plačevanja prispevkov iz tega naslova posledica izpeljanega socialnega dialoga pri sprejemanju ZPIZ-2, ki je začel veljati 1.1.2013. V postopku socialnega dialoga so bile izpostavljene obremenitve samozaposlenih oseb in načini za zmanjševanje teh obremenitev ob sočasnem spodbujanju podjetništva.

ZPIZ-2 je tako v 145. členu za zavarovance, ki ne prejemajo plače (poleg samozaposlenih oseb so v tej kategoriji zavarovancev tudi družbeniki, ki so hkrati poslovodne osebe in kmetje) uredil spremenjeni način dotedanje določitve zavarovalne osnove, od katere se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Spremenjeni način določanja zavarovalnih osnov pomeni, da zavarovalne osnove po ZPIZ-2 niso več določene tako, da se glede na dobiček razvrščajo v enega izmed osmih zavarovalnih razredov, kot je to določal prejšnji zakon (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1), temveč je zavarovalna osnova določena individualno glede na zavarovančev ugotovljeni dobiček. ZPIZ-2 je obenem pri ugotavljanju dobička za določitev zavarovalne osnove le za samozaposlene osebe določil posebnost, ki je namenjena ne le spodbujanju podjetništva, temveč tudi ohranitvi podjetništva, spodbujanju konkurenčnosti ter inovativnosti samozaposlenih oseb na trgu dela. Ta novost na področju plačevanja prispevkov pomeni, da je le samozaposlenim osebam omogočeno “zniževanje” dobička pri ugotavljanju zavarovalne osnove. Ugotovljeni dobiček se je tako lahko samozaposlenim osebam v letu 2014 znižal za 30 %, v letu 2015 za 28 %, po izteku prehodnih obdobij (v letu 2016 in nadalje) pa za 25%, kar pomeni, da je samozaposlenim osebam omogočeno plačilo nižjih prispevkov glede na druge zavarovance, ki prav tako nimajo plače (npr. družbenike in kmete). ZPIZ-2 pa je uvedel tudi novo olajšavo za "nove" samozaposlene osebe, t.imen. “delno oprostitev plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca”. Samozaposlene osebe so tako v prvih 12 mesecih poslovanja po “prvem” vpisu v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco oproščene plačila prispevka “zavarovanca” in prispevka “delodajalca” v višini 50 % zneska prispevka, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 % zneska prispevka.

Ob tem naj omenimo, da ZPIZ-2 tudi nadalje, enako kot je to določal ZPIZ-1, s.p.-jem omogoča zmanjšanje zavarovalne osnove, če zavarovanec oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu dobičku v tekočem letu. Zavarovanec lahko zato, da ne bi bilo ogroženo nadaljnje poslovanje, po določbi 10. odstavka 145. člena ZPIZ-2 za naprej plačuje prispevke od zavarovalne osnove, zmanjšane za največ 20%, vendar najmanj od najnižje zavarovalne osnove.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega menimo, da ZPIZ-2 že sedaj določa ugodnosti, ki zmanjšujejo obremenitve samozaposlenih oseb v pravnoorganizacijski obliki s.p. kot jo pozna zakon, ki ureja gospodarske družbe. Obenem pa se je treba tudi zavedati, da se "prispevki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja" kot davčni odtegljaj po svoji pravni naravi in namenu bistveno razlikujejo od davkov, saj zavarovanec zaradi plačanih prispevkov ob nastanku zavarovalnega primera (npr. invalidnosti) uveljavi oz. ima priznane pravice iz sistema. Ker je pokojninski sistem dokladni sistem, ki se financira s prihodki iz pobranih prispevkov, bi vsakršno zmanjšanje pobranih prispevkov pomenilo primanjkljaj v pokojninski blagajni ob sočasno povečani potrebi kritja sredstev iz naslova solidarnosti oz. državnega proračuna.

Odziv Ministrstva za zdravje:

Iz napisanega gre sklepati, da pobuda obravnava samostojne podjetnike posameznike (s.p.), ki opravljajo dejavnost, ki po pobudnikovem mnenju ni enako atraktivna oziroma donosna (ne ustvarja dobička) skozi celo leto. Samostojni podjetniki posamezniki so obvezno zdravstveno zavarovani na podlagi 5. točke prvega odstavka 15. člena Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 63/13 – ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1 in 95/14 – ZUJF-C; v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ) ali pa dejavnost opravljajo kot postranski poklic (ti imajo obvezno zavarovanje urejeno iz delovnega razmerja). Ne glede na podlago zavarovanja, morajo vsi zavezanci mesečno plačevati prispevke pod predpostavko, da opravljajo pridobitno delo.

Ministrstvo za zdravje je že v preteklosti zavzelo stališče, da se iz tiste dejavnosti, ki ima z zakonom določeno časovno omejitev izvajanja, plača prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje le za čas, ko to dejavnost dejansko opravljajo (npr. sobodajalci). Ker pa v konkretni pobudi ne gre za zakonsko omejitev časovnega opravljanja dejavnosti, temveč za t.i. sezonske dejavnosti, ki jih nosilci z dobičkom izvajajo le del leta, pobuda ni utemeljena.