ODGOVOR MINISTRSTVA ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI: Predlagatelj opisuje težave, s katerimi se kot delodajalec spopada, zaradi, po njegovem mnenju, predolgih postopkov ugotavljanja invalidnosti ter pravic, ki iz tega naslova lahko pripadejo zavarovancu. Meni, da ni ustrezna ureditev, po kateri se pravice priznavajo za nazaj, saj so delodajalci zaradi tega v nezavidljivem položaju, ker ne vedo, na kakšen način naj postopajo v zvezi z pravicami delavcev s priznano pravico do invalidnosti v času od izdaje odločitve prve stopnje, pa do izdaje dokončne odločbe v zadevi. Izpostavljen je konkretni primer delavke, ki ji je z odločbo prve stopnje priznana invalidnost III. stopnje s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ji ga predlagatelj, po njegovih navedbah, ne more zagotoviti. Predlagatelj ne razume, zakaj ureditev ne more ostati enaka, kot je bila do izdaje odločbe prve stopnje, in sicer na način, da delavka še naprej opravlja delo na trenutnem delovnem mestu 4 ure, ob hkratni 4 urni odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov.
V zvezi s posredovanim predlogom z vidika pokojninskega in invalildskega zavarovanja pojasnjujemo, da se o pravicah iz tega zavarovanja odloča oziroma se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ni z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B in 95/14 – ZUJF-C, v nadaljevanju ZPIZ-2) drugače določeno. ZPIZ-2 posebej ureja pravico do pričetka postopka za uveljavljanje pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, in sicer lahko predlog za začetek postopka poda poleg samega zavarovanca, tudi zavarovančev osebni zdravnik ali imenovani zdravnik, v soglasju z osebnim zdravnikom pa tudi izvajalec medicine dela. Posebnosti so urejene tudi v zvezi s samim trajanjem postopka, saj mora zavod izdati odločbo najpozneje v štirih mesecih od dneva uvedbe postopka (ko zavod prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca in medicinsko dokumentacijo o njegovem zdravstvenem stanju in njegovi delovni zmožnosti). Rok za izdajo odločbe je tako daljši, kot pa ga določajo splošni predpisi (2 meseca od prejema vloge), in sicer ob upoštevanju dejstva, da je potrebno v primerih, ko se ugotavlja invalidnost zavarovanca in pravice na tej podlagi, za samo odločitev v zadevi pridobiti izvedensko mnenje izvedenskih organov zavoda. V zvezi s samim pritožbenim rokom pa ugotavljamo, da ZPIZ-2 nima posebnih določb, kar pomeni, da je zavod dolžan na drugi stopnji izdati odločbo v roku dveh mesecev po prejetju pritožbe. V zvezi s postopkom je določeno še, da odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, postane izvršljiva z dnem njene dokončnosti.
V zvezi s prejšnjim odstavkom ter predlogom po skrajšanju postopkov pojasnjujemo, da je ob spremembi zakonodaje, ki je pričela veljati v letu 2013 prišlo do skrajšanja rokov za izdajo odločbe prve stopnje. Po predhodno veljavni zakonodaji, je namreč imel zavod dolžnost, da izda odločbo v roku šestih mesecev po podaji vloge s popolno medicinsko dokumentacijo. Nadaljne skrajševanje zakonsko predpisanih rokov ni predvideno, saj je potrebno pri postopku upoštevati, da je za samo odločitev v zadevah potrebna podaja mnenja invalidske komisije, kar do določene mere podaljšuje postopke in zaradi česar so daljši roki od splošno predvidenih smiselni ter upravičeni.
V zvezi s samim priznavanjem pravic bi pojasnili, da pravice, ki jih posameznik lahko pridobi iz zdravstvenega zavarovanja ter pravice, ki so vezane na invalidnost posameznika po invalidski zakonodaji ni mogoče enačiti. Pravice iz zdravstvenega zavarovanja se namreč vežejo na pogoje, ki jih določa zdravstvena zakonodaja in na konkretno delovno mesto, ki ga zavarovanec zaseda. Ugotavljanje invalidnosti po ZPIZ-2 pa ni vezano zgolj ne omejitve delovne zmožnosti za konkretno delovno mesto, ki ga zavarovanec zaseda, temveč je invalidnost podana takrat, ko se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2, zmanjša delovna zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pogoji se po obeh zakonodajah razlikujejo, med njima pa je bistvena razlika, saj gre pri zdravstvenih pravicah praviloma za začasnost pravic, ko zavarovanec začasno ne zmore opravljati svojega dela, pri pokojninskih pravicah pa za trajno omejitev, ki je ni mogoče več odpraviti z ukrepi zdravljenja oziroma medicinske rehabilitacije. Temu primerno se razlikujejo tudi pogoji za samo pridobitev pravic, zaradi česar ni mogoče predpostavljati, da bo zavarovanec, ki opravlja delo v skladu z zdravstvenimi predpisih štiri ure dnevno, tudi po invalidski zakonodaji upravičen do enake omejitve. Tekom postopkov se ugotavlja zavarovančeva nadaljnja delovna zmožnost.
Pojasnjujemo še, da se odločba o upravičenosti do premestitve na drugo delovno mesto izvrši šele tedaj, ko je izdana dokončna odločba, torej tedaj ko je že izdana odločba o predmetni pravici na drugi stopnji, kljub temu da so pravice na podlagi invalidnosti na podlagi 3. odstavka 180. člena ZPIZ-2 priznane z dnem nastanka invalidnosti oziroma v skladu z 2. odstavkom 126. člena ZPIZ-2 v primeru spremembe v stanju invalidnosti od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Menimo, da do datuma dokončnosti odločba o ugotovitvi invalidnosti ter o pravici do premestitve nima učinka oziroma velja, vendar še ni izvršljiva, zato delodajalec na tej podlagi nima nobenih zavez, niti do izvršljivosti same odločbe delavec ne more uveljavljati pravic, ki so mu z odločbo prve stopnje dodeljene. Zavarovancu so tudi v tem času lahko priznane pravice iz zdravstvenega zavarovanja, v kolikor zanje izpolnjuje pogoje, zato pojasnjujemo, da se za delodajalca ter delavca v vmesnem času nič ne spremeni, odločba je sicer izdana, vendar pa na njeni podlagi do dokončnosti ni mogoče uveljavljati pravic. Ob dejstvu, da delodajalec, zaradi same narave stvari, po dokončnosti odločbe delavca ne more premestiti na drugo delovno mesto za nazaj, pojasnjujemo, da je delavcu dolžan zagotoviti ustrezno delovno mesto za naprej, in sicer od datuma dokončnosti odločbe.
Glede na zapisano menimo, da določitev krajših postopkov ne bi bila smiselna, saj zavod v krajšem roku ne bi zmogel izdati odločb, kar pomeni, da bi večkrat prišlo do prekoračitve instrukcijskih rokov, ki bi jih zakon določal.
Pojasnjujemo tudi, da je v letošnjem letu predvidena s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdaja oziroma priprava Bele knjige pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v kateri bo razdelana tako trenutna ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tudi možne prihodnje ureditve tega sistema in v tem okviru opravljen tudi pregled primernosti ureditve invalidskega zavarovanje. V kolikor se bodo ugotovile potrebe po spremembi in prilagoditvi le-tega novim družbenim razmeram, bodo v nadaljevanju tudi opravljene aktivnosti za spremembo zakonodaje v ugotovljeno smer.
Izdajanje odločb ZPIZ z veljavnostjo za nazaj
Pobuda
Spoštovani! Zaposleno imamo delavko na delovnem mestu čistilke, kateri je bila z odločbo ZPIZ ugotovljena invalidnost III. kategorije in nam kot delodajalcu naložena dolžnost, da ji zagotovimo delo na drugem delovnem mestu, s polnim delovnim časom. V času bolniškega staleža je delavka opravljala svoje delo po zmožnostih polovični delovni čas, kot določeno z odločbo ZZZS. Tako delavki kot nam kot delodajalcu je takšen način dela ustrezal, saj delavka več kot 4h na dan svoje desne roke (ki je sedaj trajno poškodovana) ni mogla obremenjevati, nam pa je njeno delo potrebno. Izdana odločba nam onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, saj delavki ne moremo zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta za polni delovni čas, lahko pa bi nadaljevali delovno razmerje z upoštevanimi omejitvami, rehabilitacijo, in s skrajšanim delovnim časom. Na odločbo se bomo pritožili, a to spet zahteva precej časa, preden bo zadeva dokončna. Smo pa v dilemi, kako obravnavati delavko v tem vmesnem času, da ne bomo kršili predpisov. Glede na to, da se odločba izdaja za nazaj, bomo morali s pravnomočnostjo v primeru zavrnitve pritožbe vse urejati za nazaj. Ali skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nazaj ali odpovedati pogodbo, ki terja določen čas in zahteven postopek. Vmesni čas pa bosta delavec in delodajalec v nedoločni situaciji, saj delavka ne sme opravljati obstoječega dela kot doslej, drugega dela pa ji nimamo ponuditi. Kaj lahko naredimo, da bo naše ravnanje skladno z zakonodajo? Imeli smo tudi že primer, ko smo zaradi izdaje odločbe za nazaj morali delavca ponovno zaposliti in potem še enkrat izvesti postopek odpovedi. Taki primeri zaradi organov, ki si kot prvo za reševanje zadeve vzamejo skrajne roke za odločitev o zadevi (s tem, da je hitrost bistvenega pomena za rešitev), kot drugo pa sprejemajo nerealne odločitve, za delodajalca pomenijo visoke stroške, ki bi se jim z bolj transparentnimi postopki lahko izognili. Sploh bi pa morali v izogib vsem problemom, ki nastanejo ob tem, ukiniti izdajanje odločb za nazaj. Za rešitev podobnih primerov se za mnenje vedno obrnemo tudi na pristojne organe, a konkretnega odgovora, ki bi bil nedvoumen in pravilen, z njihove strani ne dobimo, saj so tudi sami v dvomih in se zanašajo na odločitev sodnih organov, v kolikor bi do sodnih postopkov prišlo. Kar je pa za delodajalca, ki se trudi zadevo rešiti pravilno, spet neugodno in povezano z visokimi stroški.”