Skrajšanje postopka čakanja na zapuščinsko obravnavo

Odgovor Ministrstva za pravosodje:

Za opravo zapuščinskih obravnav je v Republiki Sloveniji po veljavni ureditvi pristojnih 44 okrajnih sodišč. Iz podatkov sodne statistike o delu sodišč je na tem področju razvidna tendenca upadanja nerešenih zadev in da pri obravnavanju zapuščinskih zadev ne prihaja do velikih sodnih zaostankov. V zadnjih letih sodišča dokaj tekoče rešujejo zapuščinske zadeve.

Iz podatkov Sodne statistike za leta 2008, 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 (posamezne vrste zadev na sodiščih, brez prekrškovnih zadev), iz zbirnega poročila za okrajna sodišča »Zapuščinske zadeve (D)« izhaja, da je bil trend reševanja zadev v navedenem obdobju praktično nespremenjen. V letih od 2008 do 2010 približno četrtina zadev ni bila rešenih v šestih mesecih, v letu 2011 pa je bilo takih zadev 30,6 %. Torej – v letu 2011 je bilo 69,4 % vseh zadev rešenih v pol leta, v letu 2012 je bilo v pol leta rešenih 64,37 %, v letu 2013 pa 67,23 %, v devetih mesecih pa je bilo v zadnjih treh letih rešenih več kot 80 % zadev.

V letu 2012 je bil povprečen pričakovan čas za rešitev zapuščinske zadeve na vseh okrajnih sodiščih 6,1 meseca, v prvih devetih mesecih leta 2013 pa 6,4 mesece.

Statistični podatki torej kažejo, da stanje na tem področju ni tako zaskrbljujoče, kot bi lahko izhajalo iz predloga za časovno skrajšanje postopka čakanja na zapuščinsko obravnavo.

Seveda drži, da se v času trajanja zapuščinskega postopka »položnice kljub temu izstavljajo« in v določenih primerih se zagotovo zgodi, da »bodoči dediči v vmesnem času ne vedo, kdo bo podedoval določeno premoženje«, kar pa ne bi smel biti razlog, da se položnice ne plačujejo.

Po 132. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, 13/94 - ZN, 40/94 - odl. US, 117/00 - odl. US, 67/01, 83/01 - OZ in 31/13 - odl. US) preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po našem pravu se torej s trenutkom zapustnikove smrti uvede dedovanje, dediči so poklicani k dedovanju, istočasno pa tudi že pridobijo zapuščino. Na ta način zapuščina po našem pravu ni niti trenutek brez subjekta. Med sodediči tako nastane v trenutku zapustnikove smrti glede dediščine skupnost, ki traja praviloma vse dotlej, dokler dediščine med seboj ne razdelijo. Dotlej sodediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi dostavek 145. člena ZD). Upravljanje z dediščino v okviru skupnosti sodedičev je sicer zapleteno, ker je za vsako dejanje in ukrep uprave potrebno soglasje vseh sodedičev. Če ni izvršitelja oporoke (če je zapustnik z oporoko določil izvršitelja oporoke, je po 96. členu ZD njegova dolžnost zlasti ta, da skrbi za zapuščino, da jo upravlja, da skrbi za plačilo dolgov in volil in sploh za to, da se oporoka izvrši tako, kakor je želel oporočitelj), si lahko sodediči pomagajo s tem, da prepustijo upravljanje dediščine posebnemu upravitelju ali pa upravitelja imenuje sodišče (drugi, tretji in četrti odstavek 145. člena ZD). Druga možnost v primeru, ko nastanejo težave ob prehodu zapuščine na dediče, je postavitev začasnega skrbnika zapuščine. Ta se po 131. členu ZD postavi praviloma, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, lahko pa tudi v vseh primerih, kadar je to potrebno, npr. dediči, poklicani k dedovanju, nočejo ali ne morejo skrbeti za zapuščino. Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino.

Na Ministrstvu za pravosodje ocenjujemo, da so z opisano ureditvijo dane vse možnosti, da se tudi v obdobju trajanja zapuščinskega postopka ustrezno upravlja z zapuščino.

Nazadnje bi želeli poudariti še to, da glede na ureditev, po kateri postane dedič zapuščine že v trenutku zapustnikove smrti, je torej dedič tisti, ki je dolžan »plačati položnice« od trenutka zapustnikove smrti dalje. Če je to v vmesnem obdobju (torej od zapustnikove smrti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, s katerim je določeno, kdo je dedič) storil kdo drug, ima seveda pravico zahtevati povračilo plačanih zneskov od dediča.

Ne glede na navedeno pa si tako Ministrstvo za pravosodje kot tudi sodstvo samo vsak v okviru svojih pristojnosti vseskozi z raznimi ukrepi, tako zakonodajnimi kot organizacijskimi, prizadevata, da bi bili vsi sodni postopki, ne le zapuščinski, čim krajši. V tem mandatu sta tako Vlada RS in Vrhovno sodišče RS 4. 6. 2013 podpisala Zavezo za izboljšanje stanja v sodstvu (dostopno na: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/131002_podpisana_ZAVEZA.pdf). V tej zavezi so natančno predstavljeni ukrepi sodstva in izvršilne veje oblasti, ki bodo prispevali k izboljšanju stanja v sodstvu.

Kot eno izmed prioritetnih področij je v navedeni zavezi izpostavljeno tudi področje izvršbe, ki jo prav tako izpostavlja predlagatelj v svojem predlogu.

Na Ministrstvu za pravosodje se torej zavedamo problema dolgotrajnih izvršilnih postopkov, še zlasti problematično je področje izvršbe na nepremičnine.

V zvezi s tem pojasnjujemo, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Predlog zakona je dostopen na spletni strani: http://imss.dz-rs.si/imis/c5e7f6500bdf2fee50c3.pdf), ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela 8. 5. 2014 in ga posredovala v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem po rednem postopku, vsebuje rešitve, usmerjene v pospešitev in hitrejši zaključek izvršilnih postopkov, še posebej na področju nepremičninske izvršbe, zlasti z znižanjem izhodiščne cene, ki jo lahko postavi sodnik na prvem naroku za javno dražbo, ter z ukinitvijo tretjega naroka za javno dražbo. Državni zbor Republike Slovenije je zakon sprejel na svoji seji dne 4. 7. 2014 (Zakon do dneva posredovanja odgovora še ni bil objavljen v Uradnem listu RS).