Odgovor Ministrstva za finance:
Davčna zakonodaja (in zakonodaja s področja socialnih zavarovanj) zavezancev pri izbiri načina pridobivanja njihovih dohodkov ne omejuje na način, da bi jih silila v določen status. Kljub temu pa je s statusno-pravnega vidika primerno, da oseba, ki redno opravljanja delovne aktivnosti prek pogodb civilnega prava, uredi svoj status, to je, ali se registrira kot oseba, ki samostojno opravlja dejavnost na trgu (npr. samostojni podjetnik), če le-ta opravlja dela v neodvisnem razmerju, ali pa kot zaposlen, če delo opravlja praviloma za enega naročnika v odvisnem razmerju. Registracija poslovnega subjekta ima na trgu širši pomen (npr. varstvo upnikov) in ne predstavlja zgolj predispozicije za plačevanje javnih dajatev.
Če pa ne gre za redne aktivnosti, ki ne predstavljajo organiziranega podjetja, takih potreb ni, davčna zakonodaja pa plačevanje davkov in prispevkov ne omejujeta na določen, vnaprej predviden/deklariran status. Pri tem je treba dodati, da se davčna obravnava dohodkov v skladu s 74. členom Zakona o davčnem postopku obravnava po njihovi dejanski ekonomski vsebini, ne na podlagi navzven deklarirane (morebiti navidezne) forme.
Finančna uprava Republike Slovenije pobira prispevke za socialno varnost. Pojem pobiranje v skladu z določili Zakona o davčnem postopku pomeni obračunavanje, odmero, plačilo, vračilo in izvršbo.
Z zakonom o prispevkih za socialno varnost se določajo stopnje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo in za zaposlovanje, za katere so določene osnove in obveznosti plačevanja prispevkov v skladu z zakoni, na podlagi katerih so prispevki uvedeni.
Bistveno je, da so določitev obveznosti in osnove za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost in pravice iz tega naslova urejene v zakonih, s področja socialnih zavarovanj.
Ti zakoni sodijo v pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstva za zdravje. V zvezi s pobudo je izpostaviti, da je načeloma od osnove za plačilo prispevkov za socialno varnost odvisen tudi obseg pravic zavarovanca.
Odgovor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti:
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki zajema celotno delovno aktivno populacijo, je eden izmed sistemov socialnega zavarovanja, za delovanje katerih je odgovorna država, ki nastopa kot garant socialnih pravic posameznikov v primeru starosti, invalidnosti in smrti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) zasleduje načelo poenotenja vseh oblik dela, in sicer na način, da so vse oblike dela obremenjene s prispevki na enak način. Če si posameznik materialno in socialno varnost tako zagotavlja iz naslova opravljanja dejavnosti, se mu prispevki iz tega naslova, vplačani v času aktivne dobe, ter obdobja zavarovanja posledično pozneje upoštevajo pri pridobitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
V zvezi s konkretnim predlogom tako pojasnjujemo, da načelo obveznosti zavarovanja, ki je eno najpomembnejših načel obveznega pokojninskega zavarovanja, zahteva, da so v pokojninsko zavarovanje obvezno vključeni vsi posamezniki, ki opravljajo neko delo oziroma dejavnost. Za vse zavarovance obstaja enotni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na obvezni vključitvi v zavarovanje, kar pomeni, da se o vključenosti vanj ne moremo svobodno odločati. V primeru začetka opravljanja dela ali katerekoli samostojne dejavnosti se tako vzpostavi pravna podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, s tem pa tudi za zakonsko določeno plačilo prispevkov iz tega naslova. Obvezno zavarovanje v skladu s splošnim načelom prvega odstavka 22. člena ZPIZ-2 traja vse od začetka pa do prenehanja pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Na podlagi obveznega zavarovanja oseba pridobi tudi pravice, ki izhajajo iz njega in pokrivajo rizike starosti, invalidnosti in smrti.
Tudi v primeru, ko gre za t. i. “popoldanske” samostojne podjetnike (samostojni podjetnik posameznik, ki ni zavarovan kot samozaposleni po 15. členu ZPIZ-2, temveč je obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja ali po kaki drugi prednostni podlagi, poleg tega pa opravlja samostojno dejavnost), se morajo le-ti zavarovati vsaj za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri čemer prispevke plačujejo v pavšalnih zneskih. Skladno s pokojninsko zakonodajo se namreč šteje, da praktično pri opravljanju vsakega dela oziroma vsake dejavnosti obstaja možnost nastanka invalidnosti in v nekaterih primerih celo smrti. Zato je nujno potrebno, da se vsi, ki neko delo ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, za te primere tudi zavarujejo (za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni). S takšno določbo zakonodajalec varuje prav osebe, ki opravljajo neko sekundarno dejavnost (poleg redne zaposlitve), saj se jim ob nastanku zavarovanega primera z izredno nizkimi pavšalnimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavlja minimalna socialna zaščita.
Odgovor Ministrstva za zdravje:
Menimo, da je Ministrstvo za finance podalo zelo jasen in ustrezno odgovorilo na omenjeno pobudo. S strani pobiranja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje pa bi dodali, da različne statusne oblike opravljanja dela in s tem povezane višine odmerjenega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje odražajo tudi obseg pravic, ki jih zavarovanci v tem primeru prejmejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Torej če zavarovanec opravlja delo kot zaposlena oseba ali oseba, ki samostojno opravlja dejavnost, so pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja širše oziroma mu zagotavljajo večji obseg pravic (oseba je zavarovana za poškodbo in bolezen izven dela ter za poškodbo pri delu in poklicno bolezen), kot če zaradi nekontinuiranega dela, ki nima narave dela po pogodbi o zaposlitvi, opravlja delo po pogodbi o delu, kjer je zavarovana zgolj za prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Razlika se kaže tudi v pravici do nadomestila plače, ki zaposlenim osebam ali osebam, ki samostojno opravljajo dejavnost, v primeru poškodbe ali bolezni (pri delu ali izven dela) pripada, osebam, ki pa opravljajo delo na podlagi pogodbe civilnega prava pa ne. Višina prispevne stopnje, osnove za plačilo prispevkov in posledično obseg pravic je torej neposredno odvisna od pravnega statusa zavarovane osebe, pravni status pa je nekaj, za kar se oseba v načelu odloči sama glede na naravo, obseg in vsebino dela, ki ga opravlja.
Nadalje je nujno dodati, da je obvezno zdravstveno zavarovanje eno izmed socialnih zavarovanj v Republiki Sloveniji, ki temelji na načelu solidarnosti, kot enem izmed temeljnih načel. Omenjeno načelo zagotavlja zavarovanim osebam, da ko zdravstveno varstvo potrebujejo (ne glede na njihov status), ga lahko dobijo, ne glede na višino z njihove strani vplačanih prispevkov. Tisti, ki zaslužijo več, tudi vplačujejo več, in tisti, ki zaslužijo manj, vplačujejo manj, pri koriščenju pravic pa so izenačeni. Nadalje mora obvezno zdravstveno zavarovanje ves čas zagotavljati kritje pravic, ki izhajajo iz njega (pravica do plačila zdravstvenih storitev, pravica do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela in pravica do povračila potnih stroškov), zagotavlja pa jih lahko le, če so njegova sredstva likvidna, torej jih kontinuirano pridobiva iz naslova prispevkov ter drugih virov (državni in občinski proračuni). Omenjen predlog je tako potrebno zavrniti iz vseh zgoraj navedenih razlogov, dodatno pa tudi z vidika, da le rednost in predvidljivost prilivov v obvezno zdravstveno zavarovanje lahko zagotavlja razvoj in nasploh zagotavljanje zdravstvenega varstva v okviru košarice pravic.
Obvezni mesečni prispevki in samostojni podjetniki
Pobuda
Spoštovani,
pri iskanju zaposlitve se nahajam v vse težji situaciji in razmišljam, da bi na trg vnovično stopil kot samostojni podjetnik. Težava nastane, ker država zahteva plačilo mesečnih prispevkov tudi takrat, ko podjetnik nima dela, medtem, ko za dopolnilno dejavnost moraš imeti stalno zaposlitev oziroma registrirano točno določeno dejavnost, ki jo osebno dopolnilno delo zajema.
Predlagam, da se omogoči izdaja računa fizični osebi brez nepotrebnih registracij podjetjih ipd. Od zneska na računu se odvede razumen davek in sorazmerni delež prispevkov, ki ne bi smel presegati skupno 20% zneska. Potrebno bi bilo oblikovati nekakšen sistem, kjer fizična oseba preprosto navede, da bo opravljala določeno dejavnost in se dopusti izdaja računa, pri čemer se obračuna sorazmerni delež prispevkov po računu in ne pavšalno mesečno. Tako bi lahko tudi ljudje, ki nimajo 5000€ mesečnega prometa, ampak včasih samo 100€, 200€ ali pa 500€ opravljali delo brez da jih pavšalni prispevki silijo v dolgove.
DA! Prispevki mnogokrat ljudi potisnejo v dolgove! Ker Slovenija ni država medu in mleka, kot se predstavlja širnemu svetu in ni vedno dela za tisoče evrov, da bi se plačilo prispevkov lahko brez težav tudi izvajalo. Mnogo ljudi v tej državi ne dobi zaposlitve, pa da si še tako prizadevajo – jaz sem že takšen primer - a to ne pomeni, da ne bi zmogli najti projektnega dela. Na ta način bi mnogi tudi opustili iskanje socialne pomoči, plačila pa bila evidentirana preko izdanih računov. Če ste ustvarili stran STOP BIROKRACIJI bi bilo dobro, da birokracijo tudi zmanjšujete.
Dopustite več fleksibilnosti, znižajte ovire na področju z umikom mesečnih pavšalnih prispevkov in omogočite bolj svobodne oblike dela.
Lep pozdrav