Oddajte pobudo

Poenostavitve pri odjavi prebivališča in enotnega dovoljenja za prebivanje in delo

Kategorija: Javna uprava
Pristojni organi: MNZ
  • 16. 05. 2019Pobuda objavljena
  • 16. 05. 2019Pobuda posredovana v odziv

Pobuda

Predlagamo poenostavitev postopka odjave osebe iz prebivališče, če ne živi na določenem naslovu.  
Predolgo čakanje na izdajo dovoljenja za prebivanje, kar vključuje  pridobivanje vseh papirjev, ki jih mora tujec prinašati iz svojih držav.
Zakonodaja bi mogla biti napisana razumljivo na ravni razumevanja navadnega državljana, ne pa da se pošiljajo v Ljubljano vprašanja o tolmačenju zakonodaje, ker je nerazumljivo napisana.

Odgovor pristojnega organa

Odgovor Ministrstva za notranje zadeve

V zvezi z poenostavitvijo postopka odjave prebivališča posameznika, ki ne živi na določenem naslovu pojasnjujemo, da prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ureja Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 52/2016, v nadaljevanju: ZPPreb-1). Ta določa, da mora posameznik sam prijaviti stalno oziroma začasno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno oziroma začasno prebiva. V kolikor svoje prijavne obveznosti ne izpolni, se ga lahko kaznuje z globo za prekršek v višini 200 do 600 EUR. Ob prijavi (novega) prebivališča ni potrebno odjaviti naslova že prijavljenega prebivališča, saj se naslov, ki ga posameznik prijavlja, vnese v register stalnega prebivalstva in šteje kot odjava predhodnega naslova.

Lastnik ali solastnik nepremičnine lahko na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPPreb-1 na upravni enoti podata vlogo za posredovanje podatkov o imenu in priimku, letu rojstva ter vrsti prebivališča vseh posameznikov, ki imajo prijavljeno stalno ali začasno prebivališče na naslovu nepremičnine. Lastnik ali solastnik odjave druge osebe (brez njenega pooblastila) ne moreta narediti, četudi oseba na naslovu ne prebiva več, lahko pa na upravni enoti podata predlog za ugotavljanje stalnega/začasnega prebivališča te osebe. Predlog se lahko poda pisno ali ustno na zapisnik pri upravni enoti, na območju katere ima posameznik prijavljeno prebivališče.

Postopek ugotavljanja prebivališča upravna enota vodi po uradni dolžnosti, v njem pa ugotavlja, kje posameznik dejansko stalno oziroma začasno prebiva oziroma ugotavlja naslov njegovega dejanskega prebivališča. Pristojna upravna enota mora ugotoviti resnično dejansko stanje, z dokončno odločbo pa lahko posamezniku prijavi prebivališče na naslov, kjer dejansko prebiva. Če upravna enota v postopku ugotovi, da se je posameznik odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi prebivališče in v register stalnega prebivalstva vpiše naslov v tujini, če je upravni enoti znan, oziroma državo, v katero se je odselil. Če pa ne more ugotoviti, kje posameznik stalno oziroma začasno prebiva, in mu v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča tudi ne more določiti zakonskega prebivališča (prijava na naslov občine oziroma centra za socialno delo), posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava prebivališča.

Pojasnjujemo, da postopek ugotavljanja prebivališča predstavlja zakonski korektiv pri opustitvi prijavne obveznosti posameznika, saj je posameznik, kot že obrazloženo, dolžan prijaviti prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslovu, odjava, ki bi jo lahko za drugo osebo brez njenega pooblastila izvedel lastnik, najemodajalec ali druga oseba, pa je tako v nasprotju z veljavno zakonodajo. Navedena ureditev izhaja iz namena preprečevanja morebitnih zlorab pri odjavi stalnega prebivališča, saj bi lahko prišlo do situacij, ko bi npr. najemodajalec najemniku, ki je ob prijavi prebivališča izkazal pravico do prebivanja na naslovu (najemna pogodba, soglasje lastnika itd.), samovoljno odjavil prebivališče, najemnik pa bi na naslovu še vedno prebival, kljub temu, da bi lastnik predložil »dokazilo o njegovi izselitvi«. V postopkih ugotavljanja prebivališča pa se tako ugotavlja in registrira dejansko stanje (na podlagi izjav stranke same, lastnika in drugih prič v postopku), s tem pa se zagotavlja tudi točnost podatkov v registru stalnega prebivalstva, kar terja javni interes.

V zvezi z navedbo o predolgem čakanju na izdajo dovoljenja za prebivanje, kar vključuje pridobivanje vseh papirjev, ki jih mora tujec prinašati iz svojih držav pa pojasnjujemo, da lahko na čas potreben za pridobitev vseh dokumentov, ki jih mora tujec predložiti v postopku za pridobitev dovoljenja za prebivanje, vpliva predvsem tujec sam, saj je na njemu obveznost, da predloži popolno vlogo, na podlagi katere nato pristojni organ sprejme odločitev o prošnji. Skladno z zakonom o tujcih mora pristojni organ o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje odločiti čimprej, najpozneje pa v 30 dneh od prejema popolne prošnje. Kadar pa mora pristojni organ zaradi ugotovitve obstoja razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja izvesti poseben ugotovitveni postopek v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, pa mora o prošnji odločiti najpozneje v 60 dneh. V zvezi z navedbo o nerazumljivi zakonodaji, pa pojasnjujemo, da je migracijsko pravo zahtevno pravno področje. Na ravni Evropske unije ga namreč ureja veliko število uredb in direktiv, ki so prenesene v nacionalno pravo. Ministrstvo preko svoje nadzorne vloge upravnim enotam redno podaja usmeritve v zvezi z izvajanjem zakonodaje s tega področja.