Oddajte pobudo

Tehtanje količine gospodinjskih odpadkov

Področje: Okolje in prostor
Pristojni organi: MOP
  • 22. 05. 2020Pobuda objavljena
  • 22. 05. 2020Pobuda posredovana v odziv
  • 08. 06. 2020Pobuda sprejeta in zaključena

Pobuda

Slovenija je v zadnjih letih naredila velik napredek glede ločenega zbiranja in splošnega zmanjševanja količine gospodinjskih odpadkov. Za del izmed nas, ki smo že prej razmišljali o čim manj odpadkov, so obstoječi gospodinjski zabojniki včasih preveliki, saj jim med dvema praznjenjema redko napolnimo. Poleg tega ni enako, ali v hiši recimo bivata le 2 ali 4 osebe. Del odpadkov "prispevajo" tudi domači ljubljenčki. Predlagam, da komunalna podjetja pričnejo s tehtanjem zabojnikov ob praznjenju in obračunom po količini namesto po številu odvozov (kot velja sedaj). Tako bi ljudi dodatno stimulirali za še manj odpadkov - sploh če bodo tudi trgovci ponujali izdelke z minimalno embalaže.

Odgovor pristojnega organa

Odgovor Ministrstva za okolje in prostor:

Na podlagi Zakona o lokalni samoupravi /ZLS/ (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB2, 76/08, 79/09, 51/10) občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena “(izvirne naloge)“, ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. V okviru teh nalog skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. Podrobnejše naloge in način izvajanja nalog varstva okolja, skladno z 19. b členom tega zakona občina določi v odloku.

Vlada Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 48/12 in 57/12) s predpisi ureja metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje javnih služb.

V Uredbi o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 33/17 in 60/18) med drugim ureja tudi naloge obvezne občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov ter najmanjši obseg oskrbovalnih standardov in tehničnih, organizacijskih in drugih ukrepov za opravljanje javne službe zbiranja.

Uporabnikom določa, da morajo mora svoje komunalne odpadke prepuščati izvajalcu javne službe v skladu s to uredbo in na način, določen v predpisu občine, izvajalec javne službe pa mora zbirati mešane komunalne odpadke od vseh izvirnih povzročiteljev teh odpadkov.

Uredba določa, da se odpadki o prepuščajo v zabojniku ali vreči na za to določenem prevzemnem mestu in na način, določen v predpisu občine.

Tudi pogostost prevzema odpadkov je določena v občinskem predpisu, vendar se mora prevzem opraviti vsaj enkrat mesečno.

Izvajalec javne službe mora zamenjati obstoječi zabojnik za mešane komunalne odpadke, če prostornina zabojnika ne ustreza potrebam uporabnika ali če je zabojnik tako močno poškodovan, uničen ali izrabljen, da lahko prepuščanje teh odpadkov povzroči tveganje za okolje ali zdravje ljudi.

Prav tako mora za uporabnike s področja občine urediti še zbiranje kosovnih odpadkov v zbiralnih akcijah ali na poziv uporabnika, zbiranje komunalnih odpadkov v zbiralnicah in premičnih zbiralnicah ter  zbiranje odpadkov v zbirnem centru. Vse opisane storitve morajo biti dostopne vsem izvirnim povzročiteljem komunalnih odpadkov.

Metodologijo za oblikovanje cen javnih služb je vlada določila v Uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/12, 109/12 in 76/17).

Ta v 23. členu določa, da izvajalec javne službe zbiranja odpadkov uporabnikom ceno zbiranja, ki se oblikuje na kg opravljene storitve, zaračuna uporabnikom sorazmerno glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke (oziroma prostornino zabojnika za biološko razgradljive kuhinjske odpadke, kadar izračunava ceno zbiranja biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada) in pogostost odvoza zabojnika. Izračun poteka tako, da se najmanj enkrat letno razdeli masa v zadnjem obračunskem obdobju zbranih komunalnih odpadkov (ločeno zbrane frakcije in kosovni odpadki, ločeno zbrana embalaža ter mešani komunalni odpadki) v posamezni občini na uporabnike glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza tega zabojnika.

Tradicionalni sistemi zbiranja komunalnih odpadkov so pred leti delovali po načelu ene posode (pogosto celo za več objektov), v katero so se nekritično odlagali odpadki. Sistem financiranja je temeljil na enakomerni porazdelitvi stroškov med uporabniki z enotno ceno ali celo z odtegljaji v obliki taks ali davkov. Ta sistem je bil do nekaterih uporabnikov nepravičen.

Del uporabnikov, ki je z odpadki ravnal racionalno, je z enotno ceno subvencioniral porabo tistih, ki so povzročali več odpadkov. Prav tako je drugi del uporabnikov lahko popolnoma zanemaril vprašanja, ki zadevajo porabo, količino generiranih odpadkov in posledično njihov vpliv na okolje.

V preteklosti so izvajalci GJS ravnanja z odpadki uporabnikom zaračunavali storitve na različne načine. Možne podlage za izračun so bile:

• površina stanovanjske enote oz. poslovnega prostora;

• število članov v gospodinjstvu;

• volumen in število praznjenj posode za zbiranje in odvoz odpadkov.

Naštete metode zaračunavanja storitve ravnanja z odpadki imajo vsaka zase določene pomanjkljivosti in prednosti.

Sistem obračuna vezan na kvadraturo objekta, je bil ena od zgodnejših oblik porazdelitve stroškov ravnanja z odpadki med uporabnike. Seveda zdaj tako strokovnjaki s področja ravnanja z odpadki kot tudi uporabniki oporekajo tezi, da je ustvarjena količina odpadkov povezana s kvadraturo uporabnikovega objekta. Vendar je bila ta metoda ena od prvih,s katero so izvajalci javne službe preko uradne evidence – katastra poskusili določiti kriterij delitve stroškov.

Sistem obračuna, vezan na število oseb v uporabnikovem objektu, ki je v nekaterih okoljih nasledil prej obravnavano metodo, je pomenil napredek pri obračunu stroškov za manjša (enočlanska ali dvočlanska) gospodinjstva. Seveda pa je tudi ta pomanjkljiv. Veččlanska gospodinjstva pri takem načinu obračuna niso stimulirana za zmanjšanje količine odpadkov. Izvajalec javne službe ima pogosto težave s pridobivanjem ažurnih evidenc. Pojavijo se tudi težave pri načinu določanja stroškov za počitniške objekte, ki so v uradnih evidencah pogosto prikazani kot nenaseljeni.

Prej obravnavana sistema je nasledil sistem obračuna (ki ga aplicira tudi veljavni predpis za metodologijo izračuna cen storitev GJS) na podlagi volumna posod in frekvence praznjenj, ki v osnovi spodbuja uporabnik k manjšemu onesnaževanju, ko lahko izbere svojim potrebam ustrezno velikost posode.

Z nadgradnjo sistema ločenega zbiranja z dostavo posod za zbiranje embalaže in (ponekod) papirja na odjemno mesto (pri čemer je strošek odvoza vključen v ceno javne službe in neodvisen od velikosti posod za zbiranje teh frakcij) lahko posledično lahko uporabnik zmanjša velikost posode za mešane odpadke in s tem strošek za ravnanje z odpadki.

S takim načinom obračuna so uporabniki stimulirani k zmanjševanju količin mešanih odpadkov.

Ker je velikost posode tehnično omejena z minimalno višino, ki zagotavlja strojno praznjenje, minimalno širino, ki še zagotavlja stabilnost posode, se pojavi težava, ko v majhnem (eno- ali dvočlanskem) gospodinjstvu uporabljajo minimalno velikost posode enako kot v sosednjem na primer 5-članskem gospodinjstvu, kjer uporabniki zgledno ločujejo odpadke. Pri praznjenju v naprej predpisanem intervalu se pogosto zgodi, da je posoda majhnega gospodinjstva skoraj prazna, kar pri uporabniku storitve vzbuja vsaj dvom o pravičnosti obračunskega sistema. Pri tem se seveda ne zavedajo, da račun za ravnanje z odpadki ni le »obračun praznjenja posod«.

V povezavi s tehtanjem odpadkov na odjemnem mestu, odgovarjamo:

Trinajsti odstavek 23. člena uredbe (UMEDO) tako možnost dopušča:

'' Ne glede na določbe petega in šestega odstavka tega člena se v primeru, ko se količina prepuščenih odpadkov ugotavlja s tehtanjem pri uporabniku, stroški javne infrastrukture in količina opravljenih storitev v zvezi s tretjo in četrto alinejo 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena porazdelijo med uporabnike glede na dejansko maso prepuščenih odpadkov posameznega uporabnika.''

Vsekakor gre za najbolj natančno orodje za določitev prevzetih količin odpadkov, ki nadgradi sistem elektronske identifikacije (številki transponderja, času ter geokoordinatam praznjenja se doda še zapis izmerjene mase).

Seveda ne smemo zanemariti nekaj dejstev v zvezi s ceno take tehnologije. Vozilo je treba opremiti s tehtalno celico, ki omogoča dinamično merjenje mase odpadkov. Take tehtalne naprave je treba redno overovljati. Pojavi se tudi vprašanje minimalne natančnosti take naprave, oziroma območja merjenja v katerem je ta natančnost zagotovljena.

Z natančnostjo in ceno je povezano še eno vprašanje. Povprečno smetarsko vozilo je v slovenskih podjetjih za zbiranje odpadkov opremljeno z enodelnim stresalnikom posod za odpadke, ki ga operater sproži tako, da preko ročice odpre hidravlični ventil. Ponovljivost takega postopka je vprašljiva (ne da se zagotoviti, da je ventil vsakokrat enako odprt, to pa vpliva na pospešek pri dvigu posode). Večjo ponovljivost zagotavlja elektronsko krmiljeni avtomatski stresalnik, pri katerem avtomatika nadzoruje proces od trenutka, ko je operater sprožil senzor prisotnosti posode, do trenutka, ko stresalnik vrne posodo na tla. Cenovna razlika med obema sistemoma ni zanemarljiva, kar bi se izrazilo tudi v ceni opravljene storitve.

Pokazalo se je, da obračun stroškov zbiranja vezan na minimalni volumen posode praviloma pokrije le nekaj več kot znašajo ''fiksni'' stroški izvajanja službe.

Pri zbiranju odpadkov se namreč pojavijo stroški, ki nastajajo neodvisno od tega, kolikokrat je uporabnik oddal posodo v praznjenje oziroma koliko kg odpadkov je pri tem oddal. Te stroške imenujemo fiksni stroški. Med temi so delovanje in oskrba zbiralnic ločenih frakcij, zbiranje kosovnih in nevarnih odpadkov, delovanje in oskrba zbirnih centrov ter navsezadnje tudi tisti del stroškov zbiranja, ki nastane, ko izvajalec skladno z urnikom zbiranja pošlje ekipo (vozilo za zbiranje odpadkov s pripadajočim osebjem) na teren, ob (teoretični) možnosti, da nihče od uporabnikov ta dan ne bo oddal posode v praznjenje.